Z Jelenkotom sva preteklo sobota zastavila precej ležerno. V petek greva v novo rezidenco v Gozd Martuljek, naslednji dan naj bi martinčkala in preganjala kače pod in na Urbasovi skali, zvečer pa navijala za našo Neli na Zboru alpinistov, ki ga je tokrat gostila Erjavčeva koča na Vršiču. Že petkovo popoldne je zamajalo načrte, saj so ČAO organizirali turo plezanja v ciljano plezališče. Ker sva ljudomrzneža, sva kot rezervni cilj izbrala poplezavanje po brezpotju do Amfiteatra v martuljških gorah. Zjutraj sva olimpijsko zastavila proti krnici Za Akom in od tam naprej proti vstopni grapi proti Amfiteatru. Človeške sledi (smeti) ob vznožju grape so naju navdajale z optimizmom, da sva na pravi poti. Nak. Vstopila sva eno grapo prehitro. Po približno 110 metrih poplezavanja po kršu prve klase čez palec ocenjenega do III, sva prišla na vrh grape in na rob še bolj krušljivega prepada. Po treh šolskih RRK (rogelj, ruševje, klini) abzajlih sva prišla nazaj na izhodišče in na sonček do izvira Martuljka. Tam sva, čeprav nisva našla prave grape, zaključila, da je bila izkušnja prava dogodivščina, ki je zahtevala dobro mero mirnih živcev in šodrarskih izkušenj. Pod črto bi lahko dejal, da je bil skoraj izgubljeni dan ponovno najden v neznani grapi pod Široko pečjo. Vse ostalim ljubiteljem naših gora to grapo odsvetujem. Če pa kdaj po nesreči zaidete vanjo, pa tudi ni tako slabo :-).