Z Ano (AK Vertikala) sva v soboto preplezala smer Ang Phu (VI-/V, 500 m) v Debeli peči. Plezanje je z izjemo šestega in sedmega raztežaja, ki ju kvari slabša skala, čudovito in konstantno, delati je treba skoraj za vsak meter. Izstopni raztežaji se že pošteno vlečejo. V previsnem detajlu VI- sva zamenjala zaporedje plezanja, saj je bil moj pogum (da ne uporabljam izrazov iz anatomije) po korajžnem začetku premajhen za napredovanje. Z vrvjo od zgoraj je precej lažje. Skica in opis na spletu in v vodničku sta dobra. Orientacija ni zahtevna, le na koncu četrtega raztežaja naj ponavljavcev ne zapeljejo klini v navpični travnati poči, ampak naj gredo pod previsom levo. Sicer je klinov bolj malo, se pa večinoma da dobro nameščati frende. Sidrišča so opremljena z vsaj enim klinom (če jih najdeš).
In še čustveni dodatek: od lepote plezanja navdušenje kar šprica, zajeda in plate v raztežaju nad detajlom so nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli plezal. Od napora v kratkem detajlu špricajo tudi kaplje znoja (kljub hladu), mišice na nogah se potresejo, na rokah pa okamenijo. V krušljivem šestem raztežaju sem pretental fizikalne zakone, se pretvoril v barbapapo in se z veliko vloženega dela zlil pet metrov navzgor po 20 centimetrov široki poči. V zadnjih raztežajih sem se že težko vlekel, na sestopu v Krmo po markirani poti pa zaplaval v meditativne vode (bo treba delat na splošni kondiciji!). Ampak s temo je kmalu prišla dolina, z njima pa tudi olajšanje in zadovoljstvo nad opravljenim delom. Naslednji dan sva se z užitkom pozibavala v viseči mreži ob jezeru in premišljevala o svoji pustolovščini. Za veliko slikat je bilo pa prenapeto.