Po uspešno opravljenem pisnem in praktičnem izpitu v sklopu alpinistične šole sem dobila zeleno luč za plezanje v gorah. Dogovorim se z Dinotom, in ko se nama zaradi nezanesljivih vremenskih razmer že drugič spremeni plan, za sobotno plezanje (in mojo prvo kopno gorsko turo) v stilu "go big or go home" predlagam SZ steber (IV+/III-IV, 450m) v Srebrnjaku. Iz Ljubljane štartava ob 5h zjutraj in dve uri kasneje že hodiva proti planini Zapotok. Zaradi petkovih neviht sva malo v skrbeh, ali bo stena sploh suha, ali bova morala še tretjič spremeniti plan. Sreča je na najini strani in tako po približno 2,5 ure pričneva s plezanjem. Snega na dostopu ali vstopu v smer več ni. Smer je zelo razgibana in ponuja praktično vse, od kompaktne, do nekoliko slabše in krušljive skale, plate, prečke, kamine in krajše previse, hkrati pa dodobra testira orientacijske sposobnosti. V smeri je nekaj klinov, enega sva pustila midva. 

Nekje na polovici smeri se mi zgodi še neljubi dogodek, ko ob privezovanju na sidrišče zaslišim visok odbijajoč se kovinski zvok in med nogami zagledam svoj reverso, ki pada v dolino. Tako sem še v praksi preizkusila varovanje (in na sestopu tudi abzajlanje) na polbičev vozel.

S krajšo pavzo za malico in rehidracijo na lepi razgledni polički ter nekaj kurjenja na soncu sva po približno 7 urah na vrhu smeri, kjer si čestitava. Potem naju je čakal še bolj neprijeten del poti: sestop. Z malo poplezavanja in dvema abzajloma doseževa Mala vrata, kjer naju čaka še boj...ma ne boj, mesarsko klanje s težko prehodnim ruševjem in kvazi kozjimi potkami, ko zagledava še zadnje sidrišče za abzajl in kmalu za tem že sestopava proti Zapotoku (za sestop do Zapotoka sva porabila cca 2,5h). Tam narediva še zadnji odmor, se osveživa z mrzlo vodo, nato pa se še pred trdo temo vrneva do avta. "Prve ne pozabiš nikoli" , pravijo. In res je tako. Polna notranjega zadovoljstva in dodatnega zagona tako že komaj čakam naslednjo turo.