Konec avgusta je pod taktirko Silva Kara in Aline Ledinek v severni steni Kriškega roba nastala nova smer, imenovana Ognjeni krst (VI/V, 450m). Ker avtorja navajata, da smer poteka po čudoviti skali, sva se s Klemnom odločila, da to preveriva v nedeljo, 10.9.2023. Proti Krnici sva se namenila že v soboto zvečer, da sva si prihranila prezgodnje vstajanje, vožnjo in pol ure začetnega dostopa. Po krepčilnem spancu tako nekaj čez šesto uro zjutraj že dostopava proti Kriški steni po markirani poti, ki jo doseževa čez slabi dve uri. Potek smeri je že od daleč lepo viden, tako da večjih orientacijskih zagat nisva pričakovala. Že prvi raztežaj naju je navdušil-izrazita kompaktna poč, ki te pripelje na udobno polico. V naslednjih raztežajih sva sledila najbolj logičnim prehodom z najlepšo skalo (plate, ki jih prekinjajo previsi in police), in kmalu sva bila pod preduhom, ki je prva super popestritev smeri. Še največ orientacijskih "težav" sva imela v 4. raztežaju, saj se je nakazovalo kar nekaj primernih prehodov, nato pa se mi je ob skalo še zataknila ena od vrvi, ki je nikakor nisem uspela sprostiti. Ko sva rešila nastalo situacijo, je sledil še sprehod do mogočne zajede, ki ji slediš vse do vrha. Tudi v tem delu naju je pričakala kompaktna skala in čudovito plezanje. Za vmesno varovanje sva uporabljala metulje in kline, sidrišča sva urejala s klini in na skalne roglje, enkrat tudi na skalno uho. V smeri sva pustila dva klina, enega v prvem raztežaju in enega v četrtem raztežaju, dva klina in ena vponka pa sta nama padla v dolino. Večkrat sva raztežaje plezala polnih 60m (tudi ko je bilo na skici navedeno drugače). Smer ponuja konstantno uživaško plezanje, kjer te v vsakem raztežaju pričaka kakšen kratek detajl bombonček, le druga VI v smeri se nama je zdela bolj konstantna in napeta od začetka do konca (majhni stopi in oprimki, sicer pa veliko možnosti za varovanje z metulji). Na vrhu sva se na kratko spočila na čudovitih travah ob prekrasnih razgledih na Triglav, Kriške pode in okolišne vršace, nato pa sestopila po markirani poti čez Kriško steno nazaj v Krnico in proti Ruski kapelici (cca 2,5h).

Smer naju je več kot navdušila in jo priporočava vsem, ki iščejo samoto, divjino in lepo plezanje po super skali.

Od 25.8.-27.8.2023 je potekal že 10. tradicionalni ženski tabor AoŽ, z bazo v koči Pellarini v zahodnih Julijskih Alpah.
Z Marušo in Vesno I. smo se v te konce odpravile že v petek zelo zgodaj zjutraj z namenom, da splezamo opevano smer Krobath-Metzger v Trbiški Krniški špici (Cima del Vallone)(V, 550m) ali po Miheličevo "Miss Julijcev". V uri in pol dosežemo kočo Pellarini, od koder se preko Žabniške škrbine podamo proti Mrzlim vodam in čez eno uro že stojimo pod vstopom v smer. S plezanjem začnem jaz in že takoj na začetku me malo neprijetno preseneti precej krušljiva skala in ne povsem jasna linija, pa tudi v nadaljevanju smeri izgubimo kar precej časa z iskanjem pravih prehodov. Ko končno zagledamo žleb, katerega moramo doseči in notri nekaj klinov, si malo oddahnemo, saj vemo, da smo na pravi poti. Smer precej vijuga, zato si nemalokrat ustvarimo veliko trenja. Tretji in četrti raztežaj združim, vendar mi do štanta, ki je najbližje zloglasnemu kaminu, zmanjka nekaj metrov in tako si sidrišče uredim na večjem balvanu (seveda sem med varovanjem točno nad sabo zagledala sidrišče na dva klina, tipično). Do pravega sidrišča pod kaminom se tako sprehodimo in že plezam proti kaminu v upanju, da je suh. Seveda je le-ta zelo moker in voda kar kaplja po njem, ampak pogumno zarinem vanj. Kamin je reeees zelo ozek in ima omejene možnosti za nastavljanje vmesnega varovanja. Na dveh spodnjih zagozdenih balvanih visi prusik, blizu spodnjega je zabit klin, ki pa naredi več škode (trenja) kot koristi. Nad zgornjim balvanom, kjer stopi postanejo precej slabi, je tako ozek prehod, da se sprva zagozdim, nato pa z ramen snamem nahrbtnik, se s pasu znebim odvečne opreme, in se z bočnim plezanjem prebijem do izhodne prečke v desno. Tu se z Marušo zamenjava za naslednje štiri raztežaje, kjer se menjata dobra in slaba skala. Po dveh raztežajih dosežemo vznožje zgornjega raza, in nato v dveh raztežajih po kompaktni rampi dosežemo ključni del smeri-stmo do rahlo previsno črno plato z zelo kompaktno skalo. Tu nas pričakata tudi dva navrtana štanta, z Marušo pa se preveževa, in že zarinem v raztežaj, ki si ga zaradi strahu pred trenjem razdelim na dva dela. Najprej prečim v levo, nato pa plezam po manjši zajedi, dokler ne naletim na previsno zaporo. Na desni opazim lažji prehod, tam pa tudi tri kline in odločim se, da štantam. Nadaljujem rahlo v desno in nato naravnost navzgor (ta del je res čudovit) do rumenega odloma z zelo neudobnim (visečim) štantom. Povelje znova prevzame Maruša s prečenjem v levo do zajede tik ob razu in navzgor po njej do popolno oblikovane okrogle votline, iz katere splezamo rahlo proti levi na vrh majhnega stolpiča direktno na sredini raza. Tam nas pričaka še zadnja težava smeri-previs. Le-ta je sicer konkretno nabit, ampak se je meni zdel precej  težji od IV+ in tudi najtežji del smeri (kasneje smo sicer v enem od prispevkov prebrale, da se ga da obvoziti po neki lažji varianti, priporočamo). Ko se končno prebijemo čez, nas čaka še nekaj lažjega poplezavanja do konca smeri. Predvsem druga polovica smeri je zelo dobro opremljena, skala je bolj kompaktna in plezanje bolj uživaško, kljub temu pa kar konkretno. Plezale smo zeeeeloooooooo dolgo-še dobro da nismo plezale v temi, nenačrtovano bivakirale in da smo sestopile podnevi preko Kugyjevih polic proti Pinnacolu, od tam po ferati v Mrzle vode in čez Žabniško škrbino nazaj proti naši bazi. Ob tem pa nam je seveda zmanjkalo vode. Od smeri smo glede na vso opevanost pričakovale več-smer je kompleksna, skala ni stalno dolomitska, orientacija ni najlažja, v spodnjem delu se kar nagaraš za tistih nekaj lepih zgornjih, zelo pokončnih raztežajev, štanti pa so večkrat neudobni kot udobni.
V petek zvečer so do koče prispele tudi ostale članice tabora: Gita, Borja, Lucija (t.i. pohodniška sekcija), Komandos in Nika K. (del plezalne sekcije).
Pohodniška sekcija se je v soboto po grebenski poti podala na vrh Velikega Nabojsa, sestopile pa so po normalki nazaj proti koči.
Komandos in Nika K. sta v želji po kratkem dostopu (3 minute) v soboto plezali v Prvi lastovici (Prima cima delle rondini), smer Annalisa (5a,170m). V isto smer smo se podale tudi z Marušo in Vesno I. v nedeljo. Smer dolga 5. raztežajev, je zelo dobro opremljena (svedrovci in številna skalna ušesa s prusiki) in orientacijsko nezahtevna, pleza pa se stalno po zelo dobri skali (čeprav na trenutke deluje sumljiva). Sestop so trije abzajli (dvakrat 60 m, enkrat 30 m). Lepa in ne prezahtevna smer, ravno pravšnja za zaključek tabora.
Oba večera smo preživele ob okusni večerji in prijetnem kramljanju o vsem mogočem in kljub temu, da nismo preplezale veliko smeri, smo na taboru še enkrat dokazale, da smo dobra družba, hkrati pa tudi iznajdljive in super soplezalke.
Do naslednjič, naj živi ŽAoŽ!

Ker nam je slabo vreme odplaknilo plane po Dolomitih in smo se predčasno vrnili domov, sem preostanek dopusta želela nameniti plezanjem v domačih hribih.

V petek, 14.7.2023, sva z Marušo plezali Skrito veselje (V-/III-IV, 190m) v Brani. Smer je nastala konec junija, avtorja pa v nadrobnem in zelo uporabnem prispevku obljubljata dobro do odlično skalo, kar naju je seveda takoj prepričalo, da smer tudi sami splezava. Na večno zoprni poti na Kamniško sedlo so po naju tekli potoki znoja, Brana pa je bila skrivnostno zavita v oblake, zato sva malo dvomili, ali bova smer lahko sploh splezali. Druga ovira, na katero sva naleteli, so bili štirje radovedni kozorogi, ki so nama sicer nakazali vstop v smer (dva sta imela tam dvoboj), ampak se iz prvega raztežaja nikakor niso želeli umakniti. Ko so se le umaknili, je žreb določil, da prvi ogrevalni raztežaj pripade Maruši, jaz pa sem se z naslednjim raztežajem lotila detajla smeri, v katerem sem našla nekaj več klinov od omenjenih dveh. Ker smer v detajlu precej vijuga, sem si pridelala veliko trenja in z naporom le priplezala do naslednjega sidrišča. Sam raztežaj je sicer lep in ga odlikuje dobra skala, stopi in prijemi. Najlepši del smeri od vseh pa se nama je zdela pokončna zajeda v predzadnjem raztežaju, prav tako z odlično skalo. Sama smer je enostavno sledljiva in naju je res navdušila. Izstopili sva ravno ob čudovitem sončnem zahodu, sestopili pa sva v temi.

Začetek junija sva s Klemnom plezala smer Violinca (6a) v NŠG. Osveževanje vremenske napovedi na ARSO spletni strani se je obrestovalo in ponudilo se je vremensko okno priložnosti-pravzaprav sva imela več sreče kot pameti, saj so nevihte besnele povsod okoli, razen na Vršiču ne. Smer odlikuje lepa linija in dobra skala, navdušuje pa predvsem čudovita pokončna plata v tretjem raztežaju, ki je polna skritih, a dobrih prijemov. Prvi in tretji raztežaj sta opremljena s svedrovci kot v plezališču, drugi in četrti glede na težavnost pričakovano manj.

Sredi meseca sva z Marušo plezali v Kozjeku nad Socko, smer Marandkanta (V+/IV). Izbiri destinacije je ponovno botrovala ugodna vremenska napoved in pa dejstvo, da ni daleč in ni veliko dostopa, saj sva plezali po moji službi. Smer je dobro opremljena s klini, zlasti v detajlu, in ima precej dobro skalo. Ker sva si za plezanje vzeli kar nekaj časa in naju je preganjala tema, sva izstopili po desni, lažji varianti.

Od 16.-18.6. smo člani AOŽ plezali v stenah nad Korošico. V petek sva z Marušo plezali Lepo smer(IV/III) v Vršičih. V prvem poskusu plezanja sta naju ujela dež in sodra ravno v trenutku, ko sem uredila prvo sidrišče. Ker je bilo to pod previsom, se mi je pridružila še Maruša, in skupaj sva na suhem počakali, da dež poneha, nato pa odšli nazaj proti Korošici, kjer sta naju čakala Vesna in Rok. Ker je posijalo sonce in hitro posušilo steno, Rok pa nas je punce podkupil s čokolado, smo kmalu spet maširali proti smerem. Smer je  lahka, v zgornjem delu nekoliko podrta in naložena, sicer pa super za začetek plezalskega vikenda.
V soboto sva s Klemnom plezala kultno smer Geršak-Grčar (V+) v Vežici. No, vsaj mislila sva, da sva jo. Imela sva kar nekaj orientacijskih težav in tako sva po uvodnih raztežajih premalo prečila v levo in se zaplezala v težja raztežaja smeri Tik pred dvanajsto. Zdelo se mi je čudno, da ni nikjer nobene šalce in da so raztežaji nenavadno težki za oceno V. To sva seveda ugotovila šele po vrnitvi na Korošico. Vseeno sem bila navdušena nad kvaliteto skale, pokončnostjo in samo smerjo, ampak v GG še pridem!
V nedeljo sem plezala v trojni ženski navezi s Foško in Marušo in sicer Lukmanovo smer (IV+/III) v Vršičih. Foška je suvereno plezala kot vodilna v navezi celotno smer, z Marušo pa sva se kratkočasili s petjem in spodbujanjem ostalih navez. Smer poteka po odlični skali in ponuja konstantno plezanje od začetka do konca, v njej pa tiči kar nekaj klinov.

Vikend kasneje smo z Dinotom in Marušo plezali v stenah nad idiličnimi Kriškimi podi.
V soboto smo plezali v Šplevti, smer Bela rampa(V/III-IV). Prva dva raztežaja imata skalo slabše kvalitete, se pa le-ta tekom smeri nekoliko izboljša in je zlasti v detajlu kar kompaktna. Izstopili smo po rampi v levo in se tako izognili zadnjemu previsu s krušljivo skalo. V smeri smo pustili dva klina in zatič, poleg že obstoječih treh klinov (na sidrišču pred detajlom in v samem detajlu), tako da vsaj za detajl lahko rečemo, da je sedaj dobro nabit.
V nedeljo smo plezali Likarjevo smer (V+/IV) v Planji. Smer se začne v kaminu z zagozdenim balvanom, kjer je vsak od nas ubral drugačno tehniko plezanja (Dino v razkoraku, Maruša je stopila Dinotu na rame, jaz sem se s telesom na eni strani in nogama na drugi strani preguzila čez), nato pa sledi sistemu grap in kaminov z dobro skalo (le po dnu je malo naloženo, kar je seveda pričakovano). Smer je neopremljena (tudi štirih klinov, ki naj bi bili v smeri, noben od nas ni videl), v smeri smo pustili dva predobro zabita klina.

Zadnje junijske dni sva sva imeli z Marušo mini pripravljalni plezalni tabor pred Dolomiti v Belih vodah, kjer sva uživali v lepih smereh, dobri skali ter družbi kozorogov in svizcev.
V sredo sva plezali v Mali Lojtrci, smer Ive-Piemontese (IV/III). Smer navduši že v prvem raztežaju z dobrimi prijemi in številnimi možnostmi za nastavljanje vmesnega varovanja, čeprav v sami smeri tičijo številni klini, tudi zavajujoči- tako sva imeli nekaj orientacijskih težav po lahki prečnici v desno. Tudi na sestopu sva se lovili in ga po nekaj kolovratenja le našli, se enkrat abzajlali (dovolj je enojni štrik) in utrujeni odhiteli na zasluženo večerjo pred bivak.
Naslednji dan sva plezali Severni raz Visoke bele špice (IV+/III-IV). Kratek dostop sva nadoknadili z orientacijskimi težavami že takoj na začetku in ko sva že skoraj obupali, sva le našli omenjeno 10 metersko prečnico v levo in kratek strm kamin za prehod na levo stran raza (v začetku se je potrebno držati desne strani rampe, štant pred prečnico je na večjem balvanu pod izrazitimi strehami). Od tu naprej sva samo še vriskali- lepa linija, perfektna skala, šalc pa za izvoz. V smeri tiči kar nekaj klinov, je pa sicer dovolj razčlemb za nameščanje lastnega varovanja, tako da je bilo plezanje čisti užitek. Smer ponuja konstantno pokončno plezanje in noben raztežaj ne izstopa po težavnosti. Plezali sva sicer kot dva lenivca in verjetno sva absolutni rekorderki v času plezanja, ampak najin moto je: "počasi, varno in z užitkom". S sestopom nisva imeli problemov, zaradi zgodbic o zataknjenih štrikih pa sva raje opravili 4 abzajle na enojen štrik.
Zadnji dan sva plezali izvrstno Diretissimo v Visoki polici(V-/IV). Smer sem že plezala, a me je tako navdušila, da bi jo z veseljem plezala vsako leto. Pri koči Brunner sva odložili odvečne stvari in kar poleteli do vstopa, ki ga prepoznaš po impresivnem oknu, skozi katerega poteka smer. Najlepša sta drugi in tretji raztežaj, največji problem, s katerim se pri smeri soočaš pa je, katero linijo plezanja bi ubral- po sredini, malo bolj desno ali levo, vse izgleda privlačno; in katero skalno uho bi vpel-zlasti v tretjem raztežaju si namreč varovanja nanje lahko nameščaš bolj na gosto, kot v kakšnem plezališču. Slabih oprimkov ni, šalce se ti same od sebe ponujajo in tako kot Mihelič pravi je tu "verjetno najkvalitetnejša skala v celotnih Julijcih". Še najbolj zoprn je sestop, ki je sicer markiran, je pa sprva kar nekaj plezanja navdzol po precej naloženi skali. V dolini sva naredili analizo ture in sklenili, da podoben tabor še ponoviva.

Od 21.4. Do 2.5.2023 smo imeli Klara, Maruša, Julija, Klemen, Dino in Barbi intenzivne priprave na poletno plezalno sezono. Ker smo se v večji meri želeli izogniti gneči ob prazničnem podaljšanem vikendu in hkrati del časa raziskovati tudi nam neznane stene, smo prvih 6 dni plezali v Paklenici, preostanek dopusta pa preživeli v stenah Biokovega, ki se razprostira nad celotno Makarsko riviero. Odločitev se je izkazala za odlično, pa tudi vreme nam je bilo kljub porazni napovedi zelo naklonjeno (celodnevno deževje smo imeli le dva dni, pa še to enega na dan odhoda proti Sloveniji). V tem času smo skupaj preplezali 19 smeri, testirali ostrost in zlizanost skale, pojedli tono makaronov in čipsa (ter debatirali, ali je boljši samo soljen="basic beach" ali s papriko="s karakterjem"), večglasno peli ob profesionalni kitarski spremljavi, ugotavljali, koliko ljudi in prtljage lahko zbašemo v enega Cliota (6 ljudi na krajše razdalje; 5 ljudi + vsa plezalna in osebna prtljaga +kitara), se veliko presmejali, na koncu pa že razmišljali, kdaj in kje bomo podoben dopust ponovili.

Seznam preplezanih smeri:

Paklenica:
1. Kanjonski 3+ (Dino, Klara, Julija; Barbi Klemen): lepa ogrevalna smer, za oceno vseeno nekoliko težja od pričakovanega, na več mestih je možno za(v)iti v težje variante sosednjih smeri.
2. Flex&Rex 5a (vsi) : v detajlu se kar natelovadiš, mestoma svedrovci niso najbolj logično navrtani in ob plezanji direktne linije težavnost kar precej naraste.
3. Capitan Pelinkovac 6b+ (Dino, Klemen): lepa smer z realno ocenjenimo raztežaji, pleza se večinoma po platah, ki jih prekinjajo previsi, detajl smeri je zadnji, rahlo previsen raztežaj.
4. Sjeverno rebro 4b+ (Barbi, Klara, Julija): klasična začetniška smer
5. Izduženo rebro 4b (Barbi, Klara, Julija): vstop v smer označuje velik možic, saj je prvi svedrovec skrit nekoliko višje za ovinkom. Na več mestih so pobrani svedrovci, v zadnjih dveh raztežajih jih sploh ni (so samo vijaki v steni). Sestopile smo preko razgledne točke Paklerić.
6. Tinina smer 4b (Klara, Maruša): super začetniška smer s frikovsko navrtanimi svedrovci in lahko orientacijo.
7. Spit Bull 5c (Dino, Barbi): realno ocenjena smer z lepim detajlom (sledi logičnim prehodom čez steno). Po drugem raztežaju se za en raztežaj združi z Nosorogom, nato pa sledi prehod navzdol pred zadnjima raztežajema (ki se ga brez problemov spleza, možnost abzajla).
8. Dokrot Frankenstiin 5b (Dino, Barbi): svedrovci so kar nekoliko posiljeni, ne sledi najlepšim (naravnim) prehodom.
9. Danaja 5b (Klemen, Julija): realno ocenjena smer z lepim gibanjem in dobro opremljenostjo.
10. Centralni kamin 5a (Dino, Klara, Julija) drži, kar piše v vodničku: ena najlepših petic v Paklenici. V spodnjem delu plezanje po platah, nato prehod v kamin (ki je slabo opremljen) s previsno zaporo, kjer te presenetijo šalce do komolcev. Nad kaminom priporočamo levo izstopno varianto (desna je v spodnjem delu zoprno navrtana po sredini plate brez oprimkov ali stopov, zgornji izstopni kamin pa je neopremljen).
11. Bračni smjer 5c (Klemen, Maruša, Barbi): smer, kjer se na vsakem koraku sprašuješ o ustreznosti ocen in ki nas ni pretirano navdušila. V spodnjem delu se zaradi številnih dreves ustvarja kar precej trenja. Dejtajl je kamin s previsnim vstopom, pod katerim so kot britev ostre škraplje, ki jih ne želiš pobližje spoznati.
12. Frau Blüher 6a (Klemen, Barbi): zelo lepa smer z direktno linijo, lažja od ocene z izjemo zadnjih par gibov (prehod preko krajšega previsa na štant).
13. Pripravniški steber V-/II-IV (Dino, Klara) super smer za dneve, ko si malo pozen z vstajanjem in ti ne diši gužvanje v smereh. Neopremljena, sledi naravnim prehodom.

Biokovo:
14. Greben Drašnice IV/II-III (Dino, Barbi, Maruša; Klara, Klemen): parkirali smo ob glavni cesti pri manjšem gradbišču v bližini avtobusne postaje in se po poteh zapuščene vasi Drašnice usmerili proti dobro vidnem grebenu (dostop cca 15 min). Varovali smo se v prvih treh raztežajih (v enem smo skoraj izgubili enega od telefonov) in v predzadnjem, vmes je luštna grebenska plezarija z iskanjem najlažji prehodov. Skala je zelo ostra po celotni površini, zato je priporočljiva uporaba dolgih rokavov/hlač. Čas plezanja cca 3,5h. Sestop po markirani poti nazaj do glavne ceste (cca 1 h).
15. Bukovac, Dalmatinski san 6b (Dino, Klemen): dobro opremljena smer v kompaktni skali, nekoliko neenakomerno ocenjena- prvih 9 raztežajev malo lažjih glede na oceno, nato bolj realno ocenjena. Čas plezanja: 5,5 h
16. Bukovac, Bijela mačka V/III-IV (Klara, Maruša, Barbi): precej zaraščena in krušljiva smer, orientacijsko ne pretežka (slediš naravnim prehodom), neopremljena. V smeri smo pustile 1 klin (na štantu po prvem raztežaju). Čas plezanja: 8 ur.
Za obe smeri v Bukovcu je izhodišče vas Topići, parkiraš na primernem mestu ob cesti. Pristop je po markirani stezi do južne stene Bukovca, druga smer ima vstop cca 10 minut hoje najprej od prve in jo označuje bel trikotnik v skali (cca 1,5h). Priporočamo sestop v smeri cerkve sv. Nikole preko Sokolovih staj, kapelice sv. Kaja in nazaj proti vasi Topići, pot je namreč udobna, se počasi spušča in ima v vmesnem delu le cca 100 m višincev  ponovnega vzpona (za razliko od poti, ki vodi tik ob južni steni Bukovca, ki ima ponovnega vzpona cca 500 m višincev). Čas sestopa po omenjeni poti je cca 2,15 h.
17. Vrisove glavice, Poltallok 11 5c (Barbi, Klemen): lepa smer, kot vse smeri v Vrisovih glavicah precej rastlinja v samih smereh. Smer je lažja kot ocenjeno.
18. Vrisove glavice, Dupla Sapka 6a+ (Barbi, Klemen): smer je lepa, realno ocenjena in smiselno navrtana, po njej je možen abzajl z enojno vrvjo (dolžine 70m).
19. Vrisove glavice, Prvi snjieg 6a (Dino, Klara, Maruša)

Neli nam je tečajnikom naložila najboljšo domačo nalogo, da z izkušenimi starejšimi ferajnovci splezamo večraztežajno smer. Od navdušenja sekundo po prejetju sporočila z navodili napišem Vesni, ki privoli, pridruži se nama še tečajnik Tom in tako izkoristimo lepo sončno nedeljo za telovadbo v skali. Lokacija: Vipava. Prijaznemu štartu ob 10. uri iz Ljubljane sledi vožnja do Vipave, kjer je parkirišče pričakovano že precej zasedeno, pa kljub vsemu najdemo prostor za jeklenega konjička, poberemo opremo in kot bi mignil smo pod steno. Sprva zavijemo narobe, na vstop Stebra, kjer vidimo več navez, in po ponovnem preverjanju opisa dostopa najdemo vstop v smer Veseli matiček (IV-/II). Počakamo navezo pred nami, nato pa Vesna zarine v skalo, midva pa za njo. Spremljajo nas večinoma kompaktna skala, dobri oprimki in čudovite plate, in kaj hitro smo pri izstopu smeri, ki se združi z izstopnim delom Furlanove ferate. Med sestopanjem se odločimo, da preverimo še Skriti raz (V/IV). Sprva si želimo malce izziva z vstopom v smer preko previsa (V+), a si hitro premislimo in uberemo levo, lažjo varianto (IV). S Tomom slabo ocenjujeva preostanek vrvi, zato Vesna uredi sidrišče malo prej, kot bi bilo potrebno. Smer je nekoliko bolj pokonci kot prejšnja, vendar ni precej težja, zato jo brez težav in hitro preplezamo. Na koncu nama Vesna ponudi možnost, da za konec preplezamo še opevani Steber in v trenutku privoliva. Verjetno najlepša smer od vseh treh, še posebej za ljubitelje plat, pa tudi če to nisi. Sledi spust po vrvi, sestop in zaslužena rehidracija, kjer zaključimo, da smo dan odlično izkoristili, s Tomom pa sva nabrala prve metre za napredovanje v mlajšega pripravnika.

Zadnji vikend v februarju je bil v sklopu alpinistične šole namenjen težko pričakovani zimski plezalni tehniki. V soboto smo se navsezgodaj zjutraj odpeljali proti Vršiču, kjer smo se ob novozapadlem snegu zaradi večinoma neuspelih poskusov vožnje do Erjavčeve koče (nekaterim je sicer uspelo z vzvratno vožnjo) namenili na pobočja pod Prisojnikom. Razdelili smo se v več skupin in se urili v različnih zimskih veščinah: hoja z derezami in cepini, uporaba lavinske opreme, varovanje v snegu, spust ob vrvi na snežni krožnik in prikaz spusta na cepin, prerez snežne odeje in preizkus stabilnosti po CT metodi. Na koncu smo se bolj ali manj uspešno ustavljali s cepini in ugotovili, kako pomembno je, da to veščino obvladamo in jo redno vadimo. Sledila je analiza in rehidracija, sprva v Koči na Gozdu, nato pa še v Mihovem domu, ki je bil naše prenočišče za to noč in kjer nas je pričakala slastna večerja. Druženje se je nadaljevalo v stilu “zgodaj pijan, zjutraj naspan”, saj smo v postelje popadali še pred polnočjo.

Nedelja je bila namenjena plezanju grap. Tečajniki smo se razdelili v dve skupini: prva skupina (t.i. Polhograjska mafija) se je odpravila v Uroševo grapo v NŠG, preostali pa smo se namenili v Meniskusov žleb v Robičju, kjer pa smo zaradi bolj poletnih, kot zimskih razmer spremenili načrte in v močnem vetru opravili pristop na NŠG. Kljub manjšemu razočaranju, da del tečajnikov ni preplezal nobene grape, smo bili z vikendom polnim novega znanja in smeha več kot zadovoljni.