Lansko leto sem na prijetnem kolesarskem izletu do Belopeških jezer prvič v živo ugledal mogočni zid Malega Koritniškega Mangarta in bil izredno navdušen. Ker nisem nič poznal v tisti steni, sem takoj šel na portal Primorske stene in se zagledal v Frančkovo mojstrovino Meč. Tako nekako sem si zadal glavni letošnji cilj v slovenskih stenah pa čeprav je geografsko verjetno stena Italijanska? Nevem, vseeno mi je, vrh je slovenski.

Za soplezalca sem dobil izredno zanesljivega Miho Vajdo (Kozjak Maribor), ki je imel še neporavnane račune s to smerjo. Zaradi dolžine smeri in njene kompleksnosti sva se dogovorila, da greva pod steno spat večer prej. V članku sva zasledila, da obstaja odlično mesto za bivakiranje ob balvanu tik ob poti in tekoči vodi ter le slabih 10 min stran od vstopa v smer. Ob petih budilka, petnajst čez šest pa že plezanje prvega detajla smeri. Slabo ogreta nekako prebijeva led smeri in plezava naprej po smeri. Glede opremljenosti smeri je nekako tako: so raztežaji lepo opremljeni s klini, so raztežaji brez klinov (ne vedno najlažji), sidrišča so nekatera nabita, nekatera celo navrtana, nekatera pa je potrebno izdelati sam. Smer v kateri moraš biti suveren in se pripravljen boriti s strmo, kompaktno, mestoma ne najbolj kompaktno skalo in tudi nekaj strmega plezanja po travah. Po zadnjem detajlu smeri je verjetno največja napaka, če se preveč sprostiš, češ, zdaj pa še poplezavnje do vrha stene. Potrebno se je zavedati, da si šele nekje na polovici smeri in te čaka še veliko metrov zahtevnih petic, prijetnih štiric in spet kakšen strm odsek s slabšo skalo, veliko izpostavljenostjo in malo možnosti varovanja. Orientacijsko se res več ali manj držiš raza in iščeš smislne prehode po razu, zajedah, kaminu, tudi platah... veliko različnih stilov plezanja, glede nato da "plezaš po razu". Po premaganih vseh izzivih v smeri po dobrih desetih urah in pol stojiva na robu stene, zadovoljna, da nisva potrebovala naglavne svetilke in z mislimi, da bi pa vseeno lahko bila malo hitrejša. V smer sva dodala 3 kline, enega pa spustila v dolino. Imela sva cel set metuljev, od najmanjših do trojke, nekatere podvojene, vendar sva bila mnenja da je dovolj le en set metuljev, jebic ter seveda kladivo in klini.

Če pod črto potegnem, sem seveda zadovoljen, saj sva splezala famozni Meč, mojstrovino Franca Kneza in še podnevi prišla nazaj do avta. Do naslednjič pe je že ugledana druga mojstrovina v tem mogočnem zidu.