Plezali smo:
- Dibona, Cima Grande di Lavaredo, IV+, 500 m; Ivan Klasinc, enakovredna, 15. 8. 2024
- Via delle Guide + Via Comici, Torre piccola di Falzarego, IV+, 230 m; Ivan Klasinc, enakovredna, 16. 8. 2024
- Via Gluck, Seconda Torre del Sella, VI-, 300 m; Jordi Casas, Ivan Klasinc, druga (dva raztežaja naprej), 17. 8. 2024
Novica, da imamo kolektivca 16. 8., je pomenila, da imam 4 dni plezanja v kosu. Štiri! “Dolomiti!” sem takoj pomislila. S kom pa? Z mojo najljubšo swingers team ekipo. Vanč, Primož in Jordi (AO Internešnl). Žal se nam Primož ni mogel pridružit, Jordi pa je že prej štartal dopust in ni vedel, kje točno se bo nahajal. Ja, nič, te pa greva mi dva z Vančem!
Prvi dan sva plezala Dibono v Cima Grande. Popularna klasika. Na Ferragosto. Dobr sva si to zadala. Pa da vidimo, katera naveza v vrsti bova! Marš na dostopu in že ob 5:50 pod smerjo. Hvala prijazni Bricovci, ki ste nas pustili, da štartava takoj za guidotom in njegovimi klienti. Najprej mal nejevolje, ker nas guido, kljub temu, da je zadnji, vse prehiti in vstopi prvi. Ampak en buon giorno, come va z moje strani, a ma parli italiano in smo že prijatelji in na štantih delimo zgodbe. Si, si ma vai in nas je spustil naprej. Sicer samo za kratek čas, haha. Ipak je dejstvo, da je 31-ič v tej smeri, (sem ga vprašala, kolikokrat je plezal to smer in je rekel, da ne velik - samo 30 krat, v 30-ih letih) kljubovalo temu, da je spičil to Dibono daleč pred vsemi navezami, kljub počasnem tempu njegovih klientov.
Skala buona in ne ottima, kar pomeni, da so nam njegovi klienti uspešno metali kamne na glavo, ampak mi smo se jih uspešno izogibali. Plezanje v Diboni je bila predvsem vaja plezanja v vodstvu z manevriranjem med mnogoterimi štriki in plezalci okoli sebe. Orientacija seveda ni bila problematična, saj si večinoma imel nekoga pred sabo in praktično nisi rabil iskat linije. Uživaška in nestresna plezarija z magičnimi razgledi. Sploh ne veš, kam bi prej gledal, ker je vse tolk lepo. Fuck, tej Dolomiti. Kolk ste lepi!
Zadnjih nekaj raztežajev do vrha je baje ogabno krušljivo, tako da sva izstopila na polici in se priključila Normalki v štirih cugih do vrha Cime Grande. Meni se je zdelo, da sva bila hitra, sploh kot druga sem res pičila. Ampak, Vanč pravi, da se mi je samo zdelo :) Neizkušena pripravnica mal pospeši tempo in že misli, da je naredila nevemkakšen preskok v časovnici, haha. A kljub gužvi in tisočerim abzajlom na sestopu je bilo doživetje v Treh Cimah popolno. Celotna tura je sama po sebi posebna in za vsakega pripravnika sigurno vredna obiska.
Drug dan sva se odločila za krajšo smer, Via Comici v Falzarego Piccolo. Super. Tam sem bila že par tednov nazaj. Odlično! Dostop poznam, v katero steno greva si približno predstavljam, vrise in skice imava, smer bova že tam iskala, od makro proti mikro sliki, sej bo, si mislim. Ampak! Moj izkušen soplezalec je to smer plezal pred 10-imi leti in na križišču pravi Foška ne, tam je Dibona. Prii sem! Ok, on že ve. Pridno ubogam in odcapljam za njim. In tip me namesto do vstopa v smer, pripelje na konc sestopa. Tam, kjer prideš dol, ja. Kaj si ti ja nor! Jebemti, Vanč. Vrei je, te pa greva dol. Po dveh dneh z Vančem počasi že v štajerščini razmišljam. Mal dodatnih višincev za kondicijo, ok! Kar me hitro pomiri, je ponoven opomnik, da se tudi izkušenejši lovijo in da se ne rabim toliko sekirat, ko se matram z iskanjem vstopa. Nismo samo pripravniki zgubljeni.
Na vstopu v smer naju je dočakal mali milijon navez. Seveda. Ne veš, v kateri smeri je več navez in kje je bolj pametno štartat. V Via delle Guide v prvem cugu prepoznam Tineta, ki ga sploh še nisem v živo spoznala, ampak imava skupno prijateljico, s katero se že neki časa menimo, da bomo šli enega trojčka. Alo! Plezalnega trojčka :) Ej, a si ti Tine, od Mire prijatelj?, zakričim. – Ja, če si ti Veronika!, odgovarja. Grohot smeha in hitro se zmeniva, da mi pošlje skico od Guidotov. Z Vančem se strinjava, da začneva s smerjo Via delle Guide in prečkava v Comicija, če bo le priložnost.
K sreči se je gužva mal spucala in zarinila sva v prekrasnega Comicija. Odlična in pokončna skala, uživaška plezarija po čudovitem razu. Čeprav, moram rečt, da se mi zdi, da je bil ta Comici kar močan fant. Drugačna štirka od Dibone v Cimi. Odločim se, da plusek prepustim Vančiju, jaz pa splezam štirkice. Jebeš, ne dišijo mi danes tej pokončni plusi od Comicija. Smer se je taman spucala, dokler sem jaz dihala v kaminu in hitro sva bila na vrhu. Abzajl na severozahodno stran Falzaregga Piccolo in glej ga zlomka, tukaj sva danes že bila. Super, sestop nam je znan :)
Naivno in optimistično se odpeljeva iskat kemp v Cortino in utrujena obsojava bogate ljudi, ki se sprehajajo po ulicah. Nič ne bo, greva na nek parking. Bom jaz spet rekla en Buon giorno, come va, če pridejo carabinieri. Highlight drugega večera je bil hipi moment izliva čustev sredi parkinga v stilu kolk se mava fajn, prii sem, danes se še nisva objela in moment, ko vedno prijazni in topli Vanč izgubi živce, ko se končno vleževa v šotor in jaz potarnam, kako sem pozabila volnene nogavice v avtu. Danes spiva en km nižje kot včeraj. Pa kaj ti ni jasno!? In spet grohot. Eden izmed mnogih v teh dneh.
Na žalost je bila za nedeljo slaba napoved in odločila sva se, da se zapeljeva na Sello, se dobiva z Jordijem in v soboto še nekaj skupaj splezamo. Sproščeno popoldne v prijetni družbi. Poležavanje, kuhanje, poročila in analize vseh splezanih smeri s pogledom na Ciavazes in Pordoi. Sreča preprostega življenja. Kolk se imamo dobr! Fanta navijata za neko petko ali šestko, jaz pa nejevoljno odkimavam in stokam, ne, nee, štirko rabim! Že štirke v Dolomitih so kar pokončne, argumentiram. Letos sicer imam par cugov petk v vodstvu, ampak se mi zdi, da še nisem ready za petke. Splezala, ampak švicnila in se napsihirala. Počasi. Še neki štirk moram naštancat, ju prepričujem. In tako sama predlagam Demetza, IV+, v Drugem stolpu Selle. Na žalost nimamo vodnička in se zanašamo samo na neko slabo sliko, ki jo imam v telefonu. Ugotovimo, da na sliki manjka pol skice, da obstaja še Spigolo Demetz in (Demetz) Gluck. Pod steno se že zdavnaj zgubim v diskusijah okoli linij, kje je kaj. A vidiš uno plato, a vidiš un previs, a vidiš uno zajedno, to je ta smer, to je una smer. Vidim, vidim. Mhm, odgovarjam. Sam povejte mi, za katero smer sta se odločila, ker nevihta je napovedana ob 15ih, rahlo napeto razmišljam. Odločim se, da jaz štartam prvi cug Glucka, ker je najlažji, ostalo bomo vidli. Štanta ne najdem in veselo zabijem dva klina in naredim svoj štant. Letos mi je v izjemno veselje zabijanje in izbijanje klinov. Če se le da, zabijem vsaj enga na smer. Prevežemo se in prevzame Jordi. Najde pravo linijo Glucka in potegne štiri cuge. Čez moker kaminček, IV+ (kao) nejasne plate, VI- previs, ki ni VI- ampak vsaj VI+ in V prečko. Na štantih hitro in efektivno sodelujemo in posledično hitro napredujemo. Strinjamo se, da so ocene težje, kokr pišejo. Spet lažejo. Ali so pač sam močni, ne vem. Kakorkoli, ugotovim, da smer v bistvu sploh ni bila slaba izbira in fanta hecam, kako sem jima le zrihtala petke in šestke na koncu. Ha! Fajn mi je bilo, da sta fanta dobila mal veselja plezanja težjih cugov, saj je Vanč dva dni z mano plezal štirke, jaz pa sem, moram priznat, uživala v družbi kar dveh rope gun-ov in plezalnih izzivih brez stresa na top rope. V šestici sem se, jebiga, le potegnila za en komplet. Hotla sem probat na fraj, ampak nisem dovolj hitro videla naslednjega giba in se malo ustrašila, da me bo navilo, dokler ne najdem. Sej si v šestici, ajde, lahko se za enga potegneš, se opogumim. Pfu! Svaka čast Jordi. Spet se prevežemo in naslednje štiri cuge potegne Vanč. Začenši z bolderjem V+. Omg. Znači, nema šanse, gledam in razmišljam. Ja, kdaj tudi v hrvaščini razmišljam.
Na štantih z Jordijem neki časa uživava v tišini in razgledih, se kmalu zapleteva v neke lepe pogovore in spet, kot mnogokrat prej v steni, začutim tako neverjetno srečo in mir znotraj sebe, ki ga težko ubesedim brez presežnikov. Trenutek ponižne hvaležnosti. Smeri je kmalu konec, jaz bi še, razmišljam med plezanjem zadnjih raztežajev. Zadnji raztežaj grem jaz, ker je le štirka. Mal cincam, una spodnja štirka ni bila džabe, ne vem, če bi šla, jima govorim. Ampak fanta mi že podajata opremo, ajde, ajde. In sem šla. In zgrešila štant, ki je bil 2 metra od mene. Še ena klasična pripravniška. Ampak nič ne de. Jaz rada delam svoje štante :)
Časovnico imamo dobro, odločimo se, da ne gremo na vrh, ampak takoj začnemo s sestopom, ki bi znal bit neugoden v dežju. Od dežja spet nič, kvečjemu nas je zapeklo sonce, medtem ko smo malicali na travniku zraven poti. Krasna družba, lepa smer, veliko smeha in najlepšejših razgledov. Lep zaključek!
Te pa grem, čuj in te pa idi, čuj namesto varujem-plezam, neumestne (umazane) fore, gromoglasen smeh, snickers, gumi bonboni, jajca, pašta in panično iskanje ključa od avta, študiranja in procesiranja smeri med poležavanjem po skritih parkingih s pogledom na mogočne stene. Spet smo se presunjeni od lepot gorske narave vrnili v nori svet doline ... Jao bože, komaj čakam spet!
