Plezala sva: Spigolo Sud, V-, 140 m, Ago di Villaco; Matej Ogorevc (AO Domžale), izmenično
V iskanju še zadnjih sončnih žarkov in tople skale sva se z Matejem odpravila v Zahodne Julijce. Najprej sva želela splezati smer Weiss, ki sta mi jo Špela in Tjaša vikend prej tako navdušeno priporočili. A zaradi strahu pred nohtanjem sva se odločila za krajšo smer – Spigolo Sud v Ago di Villaco.
"Ej, kaj pa, če bi šla nekaj čisto v južno steno? Samo tu so same petke in šestke ...", razmišljam na glas. Ker si želim plezanja v enakovredni navezi, me ob ideji, da greva v V-ko, sprva malo stisne. Hitro sem se vdala usodi in sprejmem idejo: raje krajša V-ka kot daljša in mrzla IV-ka. Podrobno preučim skico smeri in se preračunljivo pogajam z Matejem, katere raztežaje bi plezala naprej. Poraja se mi vprašanje – lahko navezo sploh imenujemo enakovredno, če si izbiram, katere raztežaje bom plezala?
Matej si je zamislil, da bova do stene dostopala s kolesi. "S kolesi?! Če jaz komaj hodim v hrib, kakšno kolo?!" Ampak, za sestop bi znalo biti tole kar udobno. Pa poskusiva! No, začetek je bil, milo rečeno, klavrn. Najprej sploh nisem mogla premakniti kolesa, da bi prestavila v nižjo prestavo. Matej mi je potem odstopil svoje novo, čisto nobel kolo, s katerim sem se uspela odpeljati ravno dva ovinka od dvaindvajsetih. Eh, ka si ti ja nor! Na ravnejših delih ceste kolesarim, na vzpenjajočih se ovinkih pa porivam.
Kolesi parkirava na planini Malga Grantagar in se odpraviva proti koči Guido Corsi. Od tam je impozantna špica lepo vidna, vstop v smer pa udoben – kar s poti. Dogovoriva se, da grem prvi raztežaj z dvojko in trojko jaz, kar pomeni, da drugi raztežaj in obenem detajl smeri z oceno V- (A0) (ocena iz vodnička) pripade Mateju. V tem drugem raztežaju je v prečki en klin, previsni kamin pa je nabit s štirimi klini. Obema se uspe čez ozko zajedo prebiti prosto (Matej oceni, da gre za oceno med VI- in VI). Prusik za potegniti se te kar zamika, a ker sem bojazljivo predala raztežaj, si zabičam, da se ja ne bom vlekla, če že grem kot druga, ampak bom vsaj poskusila na fraj. In je šlo. Entuziazem nad kvaliteto skale pa narašča iz raztežaja v raztežaj. Skoraj bi pozabila preverjati oprimke in kar hitreje plezala naprej. Čudovito!
Sledita dva lažja raztežaja s kamini, mini prečkico in plato v lepih trojkah in štiricah, zadnji raztežaj V-ke pa pripade meni. Če sem se prvi petki izognila, bom zdaj ja stisnila. Izmenično, izmenično! Ja, wohl! Izstopni varianti sta dve: po levi (trojka) ali po desni (V-ka). Idealna kombinacija za mojo psiho! Grem gor, pa se bom odločila, ko bom tam. Na točki, kjer bi se morala odločiti, me nekako odnese v desno. Grem samo pogledat, do tja kjer še lahko splezam dol, če mi ne bo všeč. Klasičen tok misli, ko me je malo strah, a bi vseeno rada šla. Ajmo Foky, maš to! Sama sebi dam malo kuraja, ko nadaljujem naprej in oprema na pasu zacinglja.
O, to je previs. Aha, tukaj ena noga, tukaj druga, tole je lepo za levo roko ... aha, šalčka tudi na desni, super! Mal gor, mal dol, šlatanje skale po levi, šlatanje po desni, naštudiram dva naslednja giba ... "Lahko greš tudi po levi varianti," zakriči Matej. "Pazi me, grem," kratko odgovarjam. Preplezam in sem seveda neskončno vesela, ker sem za konec skalne sezone v hribih naprej preplezala še en raztežaj V-ke in se povzpela na vrh prekrasne špičke sredi božansko lepih Zahodnih Julijcev. Vesela tako, da bi se mi nasmeh raztegnil okoli glave, a ga ustavljata ušesi. Ker mi je med premikanjem svojih meja uspelo ohraniti mir in zbranost. Ker vedno, ko se »prisilim« verjeti vase in zaupati svojim sposobnostim, se izkaže, da zmorem. Večna borba.
Ob 15:00 se Cima di Riofreddo in Il Pinnacolo še vedno kopljeta v soncu. Aha, to je še za preštudirat! En selfi in sonca ni več. Hitro se pripraviva za abzajl. Matej gre prvi, jaz pa še malo uživam v razgledih – Rombon, Loška stena, Krn, Jerebica … v škrlatnih barvah zahoda, odeti v jesensko tišino. Kako je lepo!
"Orao, javi se, štrik je fraj!", "Orao je sletio," in v treh abzajlih sva na trdnih tleh. Prehitro. Ampak ravno prav za pocartat dušo. Zahodni Julijci, grazie e all'anno prossimo, še se vrnem!
