Kaj se dogaja

Želja je tlela že dolgo časa, tudi Slavc si jo je želel. Smer, ki jo vsaj enkrat treba zlesti, Direktna v Špiku, V+, 900m, delo mojstrice Mire Marko Debelak, ki je l.1926, ko je smer nastala, pomenila daleč najtežjo smer, ki jo je zlezel slovenec in tudi eno najtežjih smeri precej naokoli. Ja, Mira je takrat dala košarico vsem moškim plezalcem v Sloveniji tistega časa. Njen solplezalec Stanko Tominšek pa je le zadaj izbijal (redke) kline. No, klini so se medtem namnožili, težavnost pa se ni zmanjšala. Tako, kot vrečina ponavljalcev do sedaj, sva se tudi midva čudila, kaj je punca takrat zlezla naprej in verjetno je še prav vsak v najtežjem cugu z veseljem vpenjal kline. Do Dibonove…

Evo. Ko so smeli načrti za Gross Glockner odplavali po vodi in je en kolega odpovedal soplezanje in me je v četrtek po pivu ujel še precej nadležen prehlad, sva se preostali duo odpravila pogledat novo smer v Grebencu: Pstuh, IV+/III, 200 m (Mala Mojstrovka - Grtebenec), ki so jo prvič splezali pred tremi tedni. Takoj so jo bogato opremili s svedrovci. Smer se priporoča za mlade nadebudne pripravnike... No... Jaz jo pa toplo odsvetujem, ker je ena navadna podrtija, peskovnik, šodr. Pred nama sta v tej in sosednji smeri dve purgerski navezi prožili vse, kar se je prožit dalo. O smeri. Rabiš 60 metrski štrik, kak mali frend, kak klin... Če si suveren v krušljivem svetu, pa ne potrebuješ…

Prejšnji petek, 21.8., sva se z Neli namenili v Planjavo z željo splezati Sobotno smer. Imeli sva zgolj opis in skico ter sliko is Sten, čeprav sva vedeli, da v teh opisih in skicah ni vse tako kot mora biti. Še preden sva začeli plezati se je nad nama pojavila nizka oblačnost in celotna stena se je skrila. Po vrhu pa še mraz in že sva iskali anoraka. Verjetno vse na kupu – slaba vidljivost, nohtanje v roke in noge, nekoliko tudi slabši opis smeri – so nama “omogočili”, da sva od Sobotne smeri preplezali le najlažji cug, I. Vse ostalo pa sva plezali v smeri Sonček. Sicer sva po preplezani plati, višje gori takoj ugotovili, da to ne more biti prava plata Sobotne smeri … mogoče pa je kakšna…

Tabora se nas je udeležila manjša skupinica in sicer: Luka, Barbara, Žile, Hana, Stanka in jaz. V petek popoldan smo dostopili do koče Pellegrini. Super koča z super italijanskim oskrbnikom, ki zna tudi malce slovensko. Hkrati je oskrbnik alpinist in vam prijazno posreduje informacije o smereh.  Zjutraj smo se naveze odpravile preko Žabniške škrbine do Trbiške Krniške špice. Dve navezi  Hana in Žile, ter jaz in Anka smo vstopili v Krobath-Metzger takoimenovano miss Julicev po Miheličevo. Na vstopu smo v prvem cugu srečali še znano Posavsko navezo P.P. in si izmenjali nekaj prijaznih pozdravov. Smer je lepa, orentacija tudi zanimivaJ. Če plezate kamin je priporočljivo nahrbtnik…

Ker sva lahko plezala samo v soboto, sva se lotila omenjene klasike. Zgodaj zjutraj v Krmo in po prijetni stezici pod steno. Prvi raztežaji poplezavanje ob žlebu in po skrotju, nato desno za stolpom v breg, desna prečka pod prvi težji del (kamin, III).  Nato poplezavanje, v kotanji desno do ključa smeri (kamin IV), ki ga naskočiš "atletsko". Na greben do razgledne police, plezaš desno ob grapi do naslednjega stojišča. Zaviješ levo v žleb in po njem naprej ob rami. Tu sva si vzela nekaj minut za posvet, da sva našla pravo (bila je zelo naložena) izstopno prečko, ki gre levo pod lopo. Sicer pa prečko in položne izstopne plošče za njo lepo vidiš, če te zanese preveč na desno proti vrhu rame.…

Po vrnitvi iz Kirgizije sem še vedno poln različnih vtisov. Kljub velikim težavam, ki so nas spremljale pri vzponu v gorstvo Pamir, smo  v torek, 3.8.2015 Silvo  Vrhovec (Limberk), Abdushi Abdurahim PD Sharri Prizren in Marko Pratnikar (Mežica) uspeli osvojiti vrh Pik Razdelnaya  6167 m. Po podatku Wikipedije je Pik Razdelnaya visok 6210 m. Na odpravo in vzpon smo se pripravljali že doma z več  enodnevnimi turami v domačih gorah in z dvodnevno turo na štiritisočak v Italiji. Vedeli smo, da se na samem vzponu lahko srečamo s težavami pogojenimi z višino. Načrte na vrh Pik Lenin 7132 m (kamor se je odpravila naša sedemčlanska odprava)  so nam prekrižali predvsem…

V petek, 14. 8. 2015, sva z Vančem zarana odrinila proti Vratom in naskočila naslovno klasiko. Dostop je potekal hitro, prve dva raztežaja sva v maniri trojne nenaveze (štrik je bil ves čas v nahrbtniku) pred nama zmogla nenavezana, nato pa sva se v duhu izobraževalnega proscesa in varnosti navezala na štrik. Poplezavanje je potekalo hitro in brez večjih posebnosti. Razgledi in prvo srečanje s slavno Steno so avtorju prispevka večkrat orosili oko in razvedrili duha. Na nemškem stebru sva prvič počila, in v utečeni maniri izplezala še izstop. Sestop sva naredila z obhodom mimo Kredarice. V oblake zavit vrh Triglava pa se nama tokrat ni zdel dovolj zanimiv. Pivo na koči je vzklikanju…

Z Evo sva v četrtek končno uresničila že nekaj časa načrtovan obisk Stene in v njej splezala Bavarsko s Zimmer-Jahn izstopom. Tik pred nama so bile sicer že tri naveze, a zelo prijetne in uvidevne, s katerimi sva se srečevala v prvih dveh tretjinah, potem pa so pohitele in nama v celoti prepustile smer in izhod. Tudi sicer ni bilo nekega občutka gneče v steni, pa tudi sestop čez prag je mineval začuda povsem samotno (dostop seveda povsem druga zgodba..). Obadva sva bila nad smerjo zelo navdušena. Lepa, konstantna plezarija in krasen ambient. O poti Čez prag ne bi izgubljal besed: podobna zgodba kot Turski žleb, oboje v kriminalno slabem stanju za nekaj čemur rečejo markirana pot. Markirano…