Kaj se dogaja

Kaja, Petra, Robi in jaz smo se že v petek proti večeru skozi Žmavčarje povzpeli do bivaka pod Skuto (se kar vleče), se najedli, naspali in zjutraj navalili na Vzhodno smer v Mali Rinki. Gužva strašna, letečih kamnov ogromno (Petro imajo najraje), nekaj izpod nog in štrikov predhodnih navez, nekaj pa izpod nog treh gamsov, ki so pohajkovali po strateški polici nad spodnjim delom smeri. Štriki so se veselo prepletali, na štantih smo sklepali nova poznanstva, na čas se ni bilo vredno ozirati. Na pivo v Kamniški Bistrici smo prišli šele malo pred mrakom. Fotk skalovja je na spletu kar nekaj, kakšno z nami pa morda prilepijo ostali udeleženci. In seveda najpomembnejše: čestitke Petri za prvo…

Tečaj se je tudi letos odvijal na Kamniškem sedlu, in sicer med 4. in 7. Julijem, od srede do nedelje. Udeležilo se ga je 21 tečajnikov, med njimi smo 4 mesta zasedli tudi Železničarji, Gregor, Eva, Neli in Petra. Opremo katero smo imeli s seboj, smo na srečo poslali kar z žičnico navzgor na sedlo, ker bi sicer natovorjeni kot mule le preveč prisopihali po cik-cak poti, ki vodi do koče. Ko smo prišli do cilja, smo se po hitrem postopku razpakirali, si uredili ležišča ter se malo očedili, nato pa brž na večerjo. Po večerji je sledil kratek uvod v tečaj, kako bo le-ta potekal, predstavitev inštruktorjev, katerih je bilo 8, na koncu pa nas je vodja tečaja, Alen, razporedil po navezah, 1…

Od 7.7. do 13.7.2012 je potekal že tradicionalni plezalni tabor Dolomiti in sicer zopet v Cortini d'Ampezzo. Nastanjeni smo bili v že znanem kampu Rocchetta. Tabora se je udeležilo 21 članov od tega 8 tečajnikov, ki so letos prvič okusili dolomitsko skalo. Vsakodnevne aktivnosti nam je po večini krojilo vreme, ki je bilo letos maksimalno muhasto. Tudi vremenske napovedi niso bile najbolj zanesljive zato je nekatere kar pošteno namočilo že med plezanjem. Tudi predčasnih umikov s sten ni manjkalo. Kljub temu smo zlezli kar nekaj smeri. Predvsem smo se držali krajših, ki so omogočale tudi predčasni umik, pa tudi kakšna daljša se je našla vmes. Tabor je bil predvsem poučen za naše tečajnike.…

Danes smo se člani AOja , ki nismo v Kirgiziji, vrnili s plezalnega tabora v Cortini. Objavljam nekaj novic, ki sem jih zbral do sedaj. Sedaj bom novice objavljal sproti, kakor bodo prihajale. 7.7. Po pristanku na letališču so kar precej časa iskali hostel, kjer so prespali, nato pa odpotovali s kamionom proti Uralu. 8.7. Narin - 1.aklimatizacijska tura. Lepa, precej razgibana in visoka pokrajina z veliko jurtami. Ural precej trese -vibracije. 9.7. Premaknili so se čez prvo vojaško kontrolo na 3500m. 10.7. Aklimatizacijska tura na 4150m. 11.7. Danes so postavili bazni kamp. Malo jim je sicer nagajalo vreme, malo vpliv višine. Sicer poteka vse po načrtih. Ledenik je že pred njimi....vsi so…

Za napovedani naj vroč vikend smo se odpravili v Karnijske Alpe in sicer v Trogkofel. To je 2279m visok vrh nad smučiščem Mokrine. Plezali smo smer Severovzhodni raz z oceno 4 (te težavnosti nismo našli) in višine 330m. Smer je lahka in opremljena s svedri. Kakšen zatič včasih prav pride. Vrh hriba je precej razpotegnjen, razčlenjen in predvsem slikovit. Sestopili smo po eni od ferat, ki vodijo na vrh. Mimogrede sem si ogledal še bližnji bivak, ki je na vzhodni strani gore. Zbudili smo se v že kar toplo in soparno jutro in razmere so narekovale, da si omislimo bolj osvezujočo turo. Odpeljali smo se v Mauthen, ki je izhodišče za kanjon Mauthner Klamm. To je slikovit kanjon po kateri poteka…

V petek sva se (predvsem zaradi Polijevega pozitivnega opisa) z Majo zapeljala na Vršič, tam pa preplezala Severni Raz Male Mojstrovke. Skala res odlična, zaradi gore svedrov in starih klinov pa tudi orientacija ni nič zahtevna. Svedrov je res veliko, bolj za vajo kot po resni potrebi pa sva vseeno zabila nekaj klinov in zataknila kak metulj. V steni sva bila sama (z izjemo dveh, ki sta šli po Hanzovi poti), v sosednji steni Nad Šitom Glave pa je bilo še par navez. Sestopila sva po melišču na južni stran in se odpeljala na zasluženo pivo.  

Čas odhoda v Kirgizijo se neusmiljeno bliža, zato je treba tudi kaj pomigat. Z Majo, Anžetom, Primožem in Domnom smo se v petek popoldan odpeljali v Courmayeur tik pred Montblanškim tunelom. V soboto zjutraj smo se z žičnico odpeljali do koče Helbronner na 3350 m in se počasi po ledeniku premaknili do Col du Midi na višini dobrih 3500 m, kjer smo se utaborili (slika 5). Prve 4 slike so detajli ob poti do našega tabora (2 - Velikanov zob /Grandes Jorasses, 3 - plezarija v okoliških stenah, 4 - Aguille du Midi).     Ponoči sva imela z Majo zaradi višine nekaj težav, zato sva zjutraj prilagodila plane. Maja je ostala v taboru, jaz pa sem, ko je Aspirin prijel sklenil, da grem pogledat…

Včeraj po službi sem se na hitro zapeljal na Vršič in za trening zavil v S raz Male Mojstrovke . Smer je še vedno super, skala odlična in po 30 minutah sem že sezuval plezalke na Hanzovi poti. Potem pa skok nazaj pod steno in sprehod od Kranjske poči. Po 45 minutah sem že bil v družbi ovc in zahajajočega sonca na vrhu NŠG-ja. Samota, tišina in dobra plezarija. Skala, kot rečeno, je v obeh smereh super, edino kar kazi plezarijo so nepotrebni svedrovci.