Kaj se dogaja

V petek sva se (predvsem zaradi Polijevega pozitivnega opisa) z Majo zapeljala na Vršič, tam pa preplezala Severni Raz Male Mojstrovke. Skala res odlična, zaradi gore svedrov in starih klinov pa tudi orientacija ni nič zahtevna. Svedrov je res veliko, bolj za vajo kot po resni potrebi pa sva vseeno zabila nekaj klinov in zataknila kak metulj. V steni sva bila sama (z izjemo dveh, ki sta šli po Hanzovi poti), v sosednji steni Nad Šitom Glave pa je bilo še par navez. Sestopila sva po melišču na južni stran in se odpeljala na zasluženo pivo.  

Čas odhoda v Kirgizijo se neusmiljeno bliža, zato je treba tudi kaj pomigat. Z Majo, Anžetom, Primožem in Domnom smo se v petek popoldan odpeljali v Courmayeur tik pred Montblanškim tunelom. V soboto zjutraj smo se z žičnico odpeljali do koče Helbronner na 3350 m in se počasi po ledeniku premaknili do Col du Midi na višini dobrih 3500 m, kjer smo se utaborili (slika 5). Prve 4 slike so detajli ob poti do našega tabora (2 - Velikanov zob /Grandes Jorasses, 3 - plezarija v okoliških stenah, 4 - Aguille du Midi).     Ponoči sva imela z Majo zaradi višine nekaj težav, zato sva zjutraj prilagodila plane. Maja je ostala v taboru, jaz pa sem, ko je Aspirin prijel sklenil, da grem pogledat…

Včeraj po službi sem se na hitro zapeljal na Vršič in za trening zavil v S raz Male Mojstrovke . Smer je še vedno super, skala odlična in po 30 minutah sem že sezuval plezalke na Hanzovi poti. Potem pa skok nazaj pod steno in sprehod od Kranjske poči. Po 45 minutah sem že bil v družbi ovc in zahajajočega sonca na vrhu NŠG-ja. Samota, tišina in dobra plezarija. Skala, kot rečeno, je v obeh smereh super, edino kar kazi plezarijo so nepotrebni svedrovci.               

Malo z zamudo, a vendarle še naše nedeljsko pohajkovanje... Robi, Domen in jaz smo se odpravili k sosedom v Italijo, natančneje v Bele vode. Naš cilj je bila Visoka bela špica, mahnili pa smo jo po severnem razu.      Z Domnom sva se prvič odpravila na alpinistično turo, zato malo treme, a predvsem navdušenja ni manjkalo. Po daljšem dostopu, ki se začne po lepi gozdni poti, je sledila še potka po nekem šodru, po kateri sta Robi in Domen bila kar v prednosti pred menoj. No medtem, ko je sonce že veselo pripekalo, sem si resnično želela, da bi bila gams ali kozorog. Robijeva ideja o ptiču je bila sicer še boljša ja. Lepo bi lahko priskakljala ali priletela pod steno, ampak dobro ostanimo…

  Oba Dolenjca sva šla v petek zvečer spat na Pasterco. Po uri in pol spanja sva se dvignila 1000m do bivaka pod S steno in odložila šotor in ostalo kramo.   Že malo pozno sva vstopila  v ozebnik. Spodnjih 100m se imenuje kanon futr se mi zdi – je jasno zakaj. Po ozebniku so leteli kamni, led, sneg, ruzaki, gurtne, Avstrijci imajo čist preveč robe. Zadnje tri cuge sva se varovala, težave okoli M3, gnil sneg, veliko vode, krušljiva skala. Od škrbine je še 10min do vrha, ki je bil žal v megli.   Spustila sva se 1700m mimo Adlersrueja do Ledenika in potem 1000m vzpona nazaj do bivaka.   Šotor, večerja, spanje. Naslednji dan šajba. Plan je bil zlest še eno grapo, pa je…

Z Domnom in Matijo smo šli v petek zvečer v Veliko dnino. Noč prespana na snegu je bila polna zvezd, tako da je bil kar greh zapret oči. Zjutraj smo z zatrepa Velike Dnine zavili v levo na Veliko Ponco. Dva kamina sta postregla s težavami do II stopnje.   Ko smo se vrnili v zatrep do naših stvari, smo se razšli - Matija je šel nazaj v Krnico, z Domnom pa po zahodnem grebenu na Oltar. Do zadnjega kotička napolnjena nahrbtika sta pošteno otežila vzpon, zato sva se tu pa tam tudi povarovala. Sledil je sestop do Grla, nad katerim je še nekaj snega in nato naprej proti bivaku II. Rokavski ozebnik se je pokazal v zaliti obliki, zato za naslednji dan ni bilo dvomov.     Po še eni…

Dan po gorskem maratonu 4. občin sem si zaželel dokončnega uničenja nožic, zato smo bili domenjeni Petra, Stari in jaz za plezarijo na Vršiču. Starega je zvila bolezen, tako da sva se s Petro sama zapeljala do prelaza. V načrtu sva imela Severni raz Male Mojstrovke, a sva zaradi sonca in številnih navez kmalu spremenila načrte in zavila v Košir - Brelih. Smer namreč poteka v S steni NŠG-ja (beri kot: hladovina ), pa še lepa je , pa še nobene naveze ni bilo v njej . Skratka super dan, sedaj pa doma zdravim musklfiber .  

Danes se nas je 7 tečajnikov (Kaja, Neli, Eva, Anže, Grega, Blaž, jaz) odpeljali v Vipavo na steber in splezali smer Steber.... vsi smo bili danes prvič...lepo, za sprostitev. Da že nismo bili doma