Kaj se dogaja

TURNO DESKANJE NA ISLANDIJI april 2009 „Islandija? Pa kje je sploh to? Kaj pa boste tam??“, me je spraševala uslužbenka na pošti, ko sem že par tednov pred odhodom odposlal paket s težjo opremo. Bolj ko sem razlagal, da to le ni na drugem koncu sveta in da so celo v evropski trgovski skupnosti, manj je zaleglo. „No, priznam. Ne vem kje točno je, vem pa, da je zelo daleč!“, se je še odrezala uslužbenka.   Kaj je torej s to skrivnostno državo na drugem koncu sveta? Otok v severnem Atlantiku je znan po svoji izolaciji. Le 300.000 prebivalcev in izredno majhna gostota poselitve obljubljajo nedotaknjen raj za vse ljubitelje narave. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur je s…

No, končno sem našel čas za tole. Prilagam nekaj fotk iz plezanja na Kalymnosu, krasnem otoku na jugu Grčije. Otok je znan kot mala plezalna meka, in ni večji od 'našega' Visa, premore več kot 55 plezališč (in še se vrta…) z več kot 800 smermi, za vsakega kaj. Dostopi kratki, rabiš pa motorin, kar je tudi svojevrsten užitek. Poleg tega pa seveda krasna hrana, piiiitno vino, tolpo morje, pa še kaj bi se našlo. Ko se bodo večeri začeli ob petih in bo zunaj minus 10 pripravimo prezentacijo.                

Včeraj sva s Darkotom Podgornikom zlezla Sivi Ideal v južni steni Jerebice (VI/V+, 450m). Ime dobro opiše samo linijo smeri in skalo. Poteka po najbolj izraziti zajedi po sredini najstrmejšega dela stene. Zadeva je res strma in od začetka do vrha ne potipaš prav nič šodra za malo vmesne relaksacije. Kot se za zajedo spodobi, predvladuje tehnika razkoraka, kar je razvidno tudi iz slik. Prav pridejo plezalke z dobrim trenjem, ker so stopi marsikje presneto redki. Štanti so opremljeni, tudi vmesnih klinov je kar nekaj, so pa ponekod nekoliko redki, zato toplo priporočam nekaj metuljev (recimo Camelot 0.5-3). Optimalen dostop je natančno opisan na plezanje.net. Vreme je bilo idealno in…

Včeraj me je zeblo, zato sem se odločil, da grem danes v toplejše kraje. Z Janijem sva se zapeljala v Osp. Po eni smeri me je tako prekurilo, da me je minila vsa volja do plezanja. Odpeljala sva se do Vikija na osvežitev potem pa v Kal kjer je bila klima veliko bolj prijazna. Zlezla nekaj smeri in se zadovoljna vrnila v Ljubljano. Ostalo je še nekaj časa za priprave na maraton.

Včeraj sva s Tedijem reševala sezono in zlezla novo smer v grebunu Dovški križ - Oltar. V mrazu in megli sva zlezla lepo smer in jo poimenovala Ciciban. Ocena smeri je II-III, mesta IV, dolžina 200m, skala perfektna, kline sva zabijala samo na štantih, vmesno varovanje pa na skalna ušesa in frende. Skratka prava uživaška smer, primerna za uvajanje tečajnikov s svet plezarije. Mojca je pa končno osvojila tri macesne.

Danes sva z Maretom plezala Novo centralno v Veliki Babi. Za smer sva se odločila v zadnjem trenutku, ker sem izvedel, da imajo Rašičani ta vikend skupno turo na bivak pod Skuto. Prvotni cilj je bil namreč južni raz v Skuti. V hribih se že pozna jesen. Jaz sem bil bolj poletno oblečen in me je kar pošteno hladilo. Še posebej zaradi nizke oblačnosti, ki naju je spremljala ves čas. Smer je kljub svedrom, ki v ploščah pridejo zelo prav, kar lepa. Sicer malo izsiljena, ker ne poteka ves čas po naravnih razčlembah. Je pa zato za naše razmere zelo dobra skala. Marsikateri svedrovec je postavljen precej nelogično, nekajkrat celo zraven odličnega naravnega ušesa. V sami turi pa sva kar…

Kot rečeno, se je tudi ta vikend pospešeno delalo na gradnji stence. Reporter Žnurca je zapazil, da so bili fantje pridni in so "pokrili" takoreč celotno površino železničarskega ostenja. Nekaj pozornosti in dela tako potrebuje samo še t.i. "Stevotov kot", ki pa je že začrtan v inženirskih načrtih podjetja Roberto in brat, s.p. - lesne konstrukcije. Po do sedaj zbranih informacijah se bodo dela pričela takoj, ko bo nabavni referent priskrbel primerne lesene plošče. Oglejte si nekaj fotografij, ki jih je prispeval fotograf Mare Poškodba. O podrobnostih boste pravočasno obveščeni, saj reporter Žnurca vztrajno sledi tej zgodbi.

V nedeljo sva z Mojco obiskala to zanimivo ostenje v desnem delu Prisojnika. Poznopopoldanski vstop nama je podaril lep sončni zahod na robu stene. Čez celo smer naju je spremljal hladen veter in ko je sonce zašlo, se je kar konkretno ohladilo. Ostenje je zanimivo, bi se še splačalo it. Tudi pozimi.