Kaj se dogaja

Ko sem včeraj zvečer že skoraj obupal, da bi se našel junak, ki ga ne bi prestrašile napovedane nizke temperature ob morju, se je oglasil telefon. Bila je Gita (hvala Robi), ki bi šla plezat, pa Katra tudi. Dobili smo se ob človeški uri na Grudi in se odpeljali do najtoplejšega obalnega plezališča, Napoleonice nad Trstom. Kot že prejšni teden, tudi tokrat nismo bili razočarani. Malo nas je sicer na začetku presenetil sneg pod steno, ki tu menda pade na 10 let enkrat, a stena je bila suha in že kar topla. No, ko je sonce nažgalo, je sneg hitro pobralo in dan je v prijetni plezariji hitro minil, pa še gneče ni bilo nobene. Hvala puncama za prijeten dan.

No, pa smo šli...spet v Vipavo. Za nami je peta ferajnovska tura, ki je v bistvu šele četrta, ker je ena vmes odpadla, ampak je pa vseeno že tretja v Vipavi. Sicer je pa zame to itak šele tretja tura, ker sem eno preštrajkala in zato torej šele druga v Vipavi. Saj se razumemo, ane?!   Kakorkoli, začetek lahko kar preskočim, ker je domala enak tistemu iz prejšnjega tedna. Zbor na tržaški ob osmih, pokanje v avtomobile, bencinska, skorajšen vzlet na klancu proti Postojni,... Mogoče le kratka sprotna opomba: bencinska je služila le za bencin - sendvič za prijatelja pa je tokrat že veselo čakal v nahrbtniku. Saj veste - doma narejen...z  vsem srcem in ljubeznijo. Da nadaljujem redosled…

Danes smo Jirži, Mare, Mojca in jst izkoristili mrzel in vetroven dan ter se zapeljali v Napoleonico in poiskali sektorje pod cesto, ki so ponujali obilo sonca, smeri, grifov in štrikov. Kljub gužvi smo se naplezali in uživali v topli skali. Kot je rekel Jirži: "To kliče po ponovitvi:" In z njim smo se strinjali.

V nedeljo (6.12.2009) smo izvedli tretjo skupno turo, tokrat ponovno v Vipavo. Dobili smo se na koncu Viča, torej v bližini Dolgega Mosta, ob neki dokaj nečloveški uri. Okoli devetih zjutraj pa smo že bili na parkirišču v Vipavi. Tokrat nas je bilo nekoliko manj (če me spomin ne vara je bilo tečajnikov 21), razdelili smo se v dve skupini, večja je odšla v sektor Pikapolonica (vmes so padala tudi eksistencialno-filozofska vprašanja tipa "A gremo prav? Je treba tu gor?"), manjša skupina pa je šla drugam. V drugi sektor, katerega, ne vem, ni bistveno. Tokrat se nismo učili kaj novega, cilj je bil čim več plezati, kar nam je tudi uspelo. Vreme je bilo malce hladno, a boljše kot v preteklem…

Na miklavževo nedeljo (6. 11. 2009) smo šli nadobudni tečajniki skupinsko frikat v Vipavo. Mimogrede, tale besedica frikat mi zaenkrat še ne gre najbolj gladko z jezika -  nekako se mi zdi, da mi kot začetniku še ne pritiče (približno tako, kot mojemu fotru ne, ko reče ful dobr).   No, kakorkoli, v soboto smo se že ob 8h zbrali na koncu Tržaške, se potem še dvajset minut obirali in se končno napokali v avtomobile ter krenili novim vipavskim frikam (???) naproti. Eni malo hitreje, drugi (beri: jaz osebno) pač malo počasneje, ker avto že pri 120-ki spušča glasove, kot da se pripravlja na vzlet, poleg tega je bilo potrebno na bencinski še napolniti nahrbtnike s sendviči za prijatelja.…

  Sreda, 16.9.09. V moji najljubši rubriki na forumu (Kam gremo) piše nekaj novega. Aleksej sprašuje, če bi šel kdo z njim plezat na Malto. Našel je poceni letalske karte. Splošno znano pa je, da ima zveze po celem svetu (z njim se je baje hotel slikati celo Obama!). Hitro se oblikuje ekipa - Aleksej, Robi, Jani in jaz. Čez en mesec, četrtek 15.10.09. Prtljaga je strateško spakirana. Vsak nosi deset kil dovoljene ročne prtljage (vsa težja plezalna oprema), proti doplačilu v vrednosti letalske karte pa lahko z nami potuje še dodaten petnajstkilski paket. V Trevisu se strategija podre. Italijanskega varnostnika nikakor ne morem prepričati, da nikjer ne piše, da štriki in vponke…

7.11.2009 smo izvedli 2. skupno turo na kateri smo tečajnike učili vse kar morajo vedeti za varno plezanje v plezališčih. Tako smo obdelali vozle, navezovanje na plezalni pas, vpenjanje sistemov in vrvi v le te, prevezovanje na varovališču in seveda varovanje z različnimi varovalnimi pripomočki. Ture se je udeležilo 28 tečajnikov, 7 alpinistov in 7 pripravnikov, ki so pri izvedbi pomagali.

Idejo je dal Tedi. Da bi med krompirjevimi počitnicami skočili tja gor in poskusili to reč, ki se ji reče balvaniranje na fontanblujski način. Naslednji dan mi je že poslal link s hišicami za najem, vložil sem še prošnjo za dopust in mašinerjio smo pognali. In smo šli na pot. V soboto zjutraj zarana smo v dežju, ki nas je spremljal celo pot, pognali plehnato pošast po avtoštradi proti Avstriji. Priklopili smo še Magdo, ki nas je vodila preko Solnograškega, mimo Muenchna v Francijo in dalje proti Parizu. Slabih 60 km prej se nahaja malo mestece Fontainebleau, ki slovi po svojih balvanih. Slednji se skrivajo na ogromnem gozdnem področju, prvič so jih pa potipali že leta1889. Bojzi so…