Kaj se dogaja

Ekola, ferajn majster je zatežil, kolena so se mi zašibila in že tipkam utrinek iz Vzhodne smeri v Mali Rinki. Itak je že Mare vse napisal. Smer je bila odlično zalita in napravljena, mestoma sicer nekaj skale, ki pa je bila bolj sitna kot težka. Timing je bil ravno pravi - začetna gužva se je že polegla, pod steno sva bila z mrakom. Na minuto natančno. Sicer je treba priznat, da če bi načrtovala tak timing nama ziher ne bi ratalo. Jebi ga, včasih moraš imeti tudi malo sreče. Ali?

S pripravniškega stališča pa se je tura godila na slednji način.  V soboto za rana zjutraj, ko ste nekateri še sladko spali, drugi žagali drva (Bošt) smo ta tretji že urno hiteli proti Logarski dolini. V zasedbi: Maja, Luka, Nina, Mathieu, Uroš in jst (Boštjan); smo se željni lednih užitkov zapodili v slap Palenk. Kaj hitro smo spoznali kvaliteto ledu, no z Lukom bi lahko kakšno rekla na to temo, ki pa roko na srce ni bila optimalna. Hitro smo vrgli na plano še ostale ˝karte˝ in se napotili k Ivovcem. Presunila nas je njihova lepota, na razmeroma majhno količino ledu se nismo niti ozirali. Slabih sto metrov ledne uživancije nas je popolnoma zadovoljilo, želja po obisku teh lepotcev…

Ker si Mare želi še kak prispevek in perspektivo... Mraz, zelo mraz, zanohtani prsti, vlaga, gužva, ena sama čist prevroča peč, na kateri si prežgeš jakno,  pretežek ruzak, nič vode, wc na mrazu, ki ne smrdi samo zato, ker je cel zmrznjen, mlačna kava, zmrznjena cedevita.... Ah, saj ni, da bi govoril, ampak za eno mestno dete (ne, ne mislim, da je Godič mesto - to se samo tako reče, no) je bil tale Okrešelj cel šok. A kakšna alpinistka pa da sem? Saj nisem! In ja, vem da alpinizem ni turizem! Kakorkoli, še dobro da smo človeška bitja taki mali prilagodljivi strojčki, ki se pravzaprav precej hitro adaptiramo na vse vrste ekstremnih situacij. Pa brez zavijanja z očmi - mraz JE ekstremna…

Začelo se je že nekako sredi januarja s klicarjenjem vseh možnih kolegov, znancev in trgovin, kje ima kdo kaj za posodit, dat, prodat. Napetost se je stopnjevala do zadnjega, četrtkovega, večera pred odhodom, ko so se začela živčna vprašanja tipa Ali imam vse?, Kaj sem pozabil?, A bo kej narobe če nimam ....(vstavi po želji)?... Napetost je popustila v petek okoli 14ih ob klicu Aljaža: »Ej, midva bova čez 10 min pr' tep. Prit v'n!« Govorim o prvi večdnevni skupni turi na Okrešlju. Namen v soboto je bil vaja gibanja v zimskih razmerah, hoja z derezami, ustavljanje s cepini, varovanje v snegu, abzajl... v nedeljo pa prosto divjanje po okoliških hribih/ grapah/ flankah. No, da se…

Ekola pa je spet minila ena skupna tura. Tokrat smo se odpravili na Okrešelj, večinoma že v petek. Po neprespani noči v ledenomrzli "zimski" sobi na skupnih ležiščih, sva se v soboto z Polijem odpravila na Malo Rinko po Vzhodni smeri. Super plezarija, "strašne razmere", polnih 9 cugov stalne plezarije. Bila sva zadnja naveza (od cca. 10 navez) tisti dan, tako da sva izstopila šele ob 17:00. Smer sva tako preplezala v petih urah. Morda bi se jo dalo malo hitreje, a sva vmes na štantih tudi malce čakala naveze pred nama. Drugi dan, v nedeljo, pa nas je del ekipe ucvrl še na Tursko goro, prek Turskega žleba. Zopet idealne razmere in prekrasni razgledi. Upam, da bo…

Za vikend smo šli pogledat avstrijski led in sicer v Kolm-Saigurn, ki je v bližini Bad Hofgasteina. Tu so slapovi kratki in po večini manj zahtevni in zato primerni za začetnike zato je bilo v njih kar precej plezalcev oziroma avstrijskih tečajnikov. Zaradi višine (1600m) in severne lege so slapovi lepo zamrznjeni. Zlezli smo dva slapiča, Stevo in Luka pa sta vbodla še en turni smuk. Dolina je dobro izhodišče za turni smuk na Schareck (3129m) in Hoher Sonnblick (3106m).  

Turnih smukov v okolici Val Gardene, kjer smo smučali, je kar nekaj, a si ture ni bilo težko izbrati. Med najvišjimi vršaci izstopa Sass Pordoi, kjer se vsako poletje železne duše podimo po njegovih stenah in sem si rekel, da bi ga bilo fino presmučati. Začetek na Passo Porodi, preko kuloarja na vrh do zgornje postaje žičnice in se potem skozi dolino Val Lasties, mimo sten kjer je zloglasna 'oft nass' Fedaia in Civazes, spustiš proti Canazeiju do Lupa Bianca. Krasna smuka, le 12 stopinj pod ničlo je na vrhu zahtevalo kratek postanek na toplem čaju in štrudlu v birtiji .

Končno en turni smuk. S Klabusom sva iz Ljubljane odrinila ob 8h. V avtu mi postreže s tremi možnimi cilji. Odločila sva se za Veliki Javornik nad Tržičem. Že na začetku sva udela napačno cesto zato sva si pot popestrila z obvozom čez planino Konjščica. Malo me je presenetilo, da je snega precej manj kot v Ljubljani. Na srečo pa me je presenetilo tudi sonce saj sem pričakoval, da bova cel dan blodila med oblaki. Na zadnji flanki se je vseeno zaprlo in smučala sva v megli, ki pa ni bila pregosta. Sneg je bil zgoraj odličen, nižje pa je bil z vsakim metrom slabši na spodnjem delu pa že čisti gnilec.