Kaj se dogaja

V naših hribih nevarnost plazenja 4. stopnje in lep sončen dan kot naročen za turno smuko. Kaj hitro sem se odločil, da zna biti Dobrač kar prava izbira. Na hitro se nas je zbralo 6 Železničarjev in gas v Avstrijo. Kaj hitro smo ugotovili, da je bila izbira odlična. Žal se je za to turo odločilo tudi pol avstrijcev, a glede na vremensko napoved je bilo to nekako za pričakovati. Ves čas nas je spremljal pršič, ki ga je bilo spodaj nekoliko manj, a z višino ga je bilo vedno več. No ja, naklonina ture ravno ne zadošča, da bi ta pršič optimalno izkoristili. Tura je kljub temu postregla z lepimi razgledi, v zgornjem delu s pravimi zimskimi razmerami z mrazom in vetrom in nato spodaj s skoraj…

V deževni petek pred 14 dnevi smo z Maretom in Boštjanom lovili ravnotežje po mostovih v soteski Koritarice in v Desni grapi v Koritu, od česa več so nas odvrnili plazovi mokrega snega. Teden kasneje smo vajo ponovili, Mareta je zamenjala Jera, pred Desno grapo v Koritu pa smo se pomudili v Drugem slapu. V nedeljo sva z Boštjanom nadaljevala v Logarski; navdušil naju je ambient zgornjih Ivovcev, kjer sva zaradi zgodnje ure gužvo delala sama. V želji preplezati Slap pod Sušico sva se znašla v čudoviti ledeni zavesi-kaminu Slapu pod tunelom. Naslednji dan sva se prebudila v Martuljku (še ne povsem zbujena sva v soteski pod Spodnjim Martuljškim slapom morda zlezla Curek) ali…

No, pa mi je uspelo nekaj napisati. Prejšnjo nedeljo smo Mojca, Mare in jaz šli lezt slapove v logarski. Precej nesrečno zaporedje dogodkov je botrovalu temu, od iskanja slapu, čakanja in prepletanja navez ter gužve v Ivovcih, da smo na koncu zlezli le enega, po imenu Kristal. Slap, za katerega je v Kresalovem vodničku lepa ocena, v plezalnem logarske doline pa krepka štirica, se je bolj izkazalo slednje. Slab led v začetku in skalnat skok nas ni pustil ležerne, Mare pa je suvereno lezel kot prvi vse dobre tri in pol raztežaje dolg slap z nekaj grapice na začetku in koncu.

Udoben kavč, internet, povšterček s svežo prevleko, dodatna električna pečka v spalnici, tuširanje z vročo vodo do onemoglosti, savna, džakuzi (ok no, mal nalagam), ogrevani štenderji za čevlje, neomejena količina kave za zajtrk, troslojni wc-papir, ...A če smo šli plezat, al kva!? Ja seveda smo šli! In sploh, to, da po napornem dnevu pač udobno in spodobno počiješ še ni greh, ne? No, mogoče res ni preveč v splošno razširjenem alpinističnem stilu, kjer mora sicer vedno nekaj navijat - če že ne noge ali pa psiha, pa pač mraz, adrenalin, lakota, vlaga, prebavne motnje, prešvicane gate...  Karkoli v glavnem, samo treba je trpet! In naslednja faza: treba se je na to navadit in naprej -…

Zimske razmere že na poti. Ko smo predrli karavanke se je na cestišče usipal sneg, da je bila povprečna hitrost celih 80 km/h. Počasi in varno, so rekli. V kočo smo prispeli dosti kasneje, kot smo načrtovali. Tako smo se z nekaj zamude odpravili pod slap. Zaradi obilice novo zapadlega snega, je bilo napredovanje po celcu dokaj počasno. Pa smo pod slapom teorijo še spravili v prakso (varovališče, vrtanje v led, zabijanje cepinov, gibanje v ledu,..). V slapu smo napeljali vrvi, da so tečajniki dobili malo okusa kaj jih čaka. Ko so se oglasili želodčki, otrpnile ročice, ko smo bili nekateri že čisto mokri, smo se odpravili v kočo na toplo. Sledila je večerja, pir, projekcija g.…

Današnji prosti dan je bilo treba izkoristit in tako smo Rambo (Mare), Mojca pa jst odrinili čez mejo pogledat po čem je led tam čez. Najprej smo se zapodili v Fortino, kjer smo v prijetni pleži uživali na soncu. Nato smo se vrnili pod Rajbeljski slap in se spopadli še z njim. Mene je navijalu v roke, Mojco v noge, Rambota pa v glavo. Na koncu smo ugotovili, da smo se vsi trije glih prav navili za enega. Ali nekaj takega. Štekaš?

Danes smo Mojca, Mare in jst šli na hitro po-kosilno iskanje ledu v Iški vintgar. Še ravno dovolj smo ga našli v Vrhniškem toboganu. Mare je suvereno napelal zadevo, midva sva se pa zadaj lepo šlepala. Drugi cug je bil bolj skalno-travnat kot leden ali ipak je bila pleža solidno dobra. Dol smo pa kar po drevesih prišli. Dva spusta pa si spodaj. Izi bizi, bom rekel.

Danes popoldne sva s Tedijem na hitro zarila v Luciferja. Kljub odjugi je bilo ledu kar dovolj, pa še dobre kvalitete je bil. Pleža je bila res dobra, stuširalo naju je, temperature pa niso bile nič kaj zimske. Ravno nasprotno. Očitno nisva bila edina, ki sva računala na dobre razmere. Pred nama in za nama je bila po ena naveza željna lednih vesin. Fajn je blo.