Kaj se dogaja

Danes sva se z Boštjanom T. odpravila v Kogel na vplezovalno turo. Izbrala sva Zupana. Mestoma je zadeva kar zabeljena, zato nama ni bilo prav nič dolgčas. Opreme je v smeri dovolj, mestoma pride prav kak metulj, prav tako je dobro imeti plezalke na trenje. Vreme je držalo, kake posebne vročine pa ni bilo čutiti. Oba sva jo uspela zlezti na frej, zato Boštjanu čestitam ob prvi hribovski šestici .                

Na pikniku v petek, je padla odločitev da najboljši in najlepši turni smuk letos še ni bil izveden. Vztrajni zasledovalci snega (Barbara, Borut in Tadeja), smo prepričali celo ferainmaistra, da je v nedeljo zjutraj zgodaj vstal in iz omare oprtal že za letos verjetno spakirane in nalakirane smuči in jih usmeril preko padske nižine proti dolini Aosta - čudovita pofrancozjena italjanska dolina, nad katero se dviga fantastično sveže zasnežen štiritisočak Gran Paradiso. Po dobrih sedemstotih kilometrih smo pripeljali do vasice Pont (1960m) v dolini Valsavaranche - izhodišče. Potem pa že poznana šala mala o smučkah in pancerjih na ramah, pa do koče Vittorio Emanuele (2732m). Po uri in 45, smo že…

Končno sta se lepo vreme in prosti čas poklopila in izkoristili smo ga za uvod v skalno plezarijo v hribih. Anže, Mathieu, Jure in Robi smo v soboto splezali S raz Visoke bele špice danes pa Bufonija v Mali lojtrici. Ker je koča Bruner obnovljena in zaprta, smo prespali v bivaku Gorica. Grožnje tistih, ki so nam obetali, da se bomo scvrli na žgočem soncu se niso uresničile. V S razu je bilo prav prijetno, danes pa je bilo precej oblačno, tako da so tudi anoraki ob občasnem vetru kar dobro služili.

Tadeja Božičnik pa sporoča tole novičko: ... Saj ni res, pa je! Z Barbaro še vedno vztrajava pri zasledovanju snega... Včeraj 1. junija sva parkirali v Vratih in stara zgodba, polna kiča, sonca, rožic, razgledov in ... snega! Štartali sva ob 7.30 in treba je priznati, da je bil vzpon do snežišča, ki se je že kar precej skril med skale visoko zgoraj, precej poletno topel. Na sedlu proti Križu so naju presenetili sivi oblaki, ki jim pa vseeno konec koncev ni uspelo priti čez rob. Smuka je bila zopet kičasto odlična. Popoldan pa spet buljenje v zaslon in tolčenje tipkovnice....

Miha Moškon sporoča naslednje: Crazy but friendly baje piše v angleški verziji vodnička plezališča Dvigrad za Lučana, lastnika kampa par 100 metrov od stene. Res je crazy (menda je nekaj let nazaj padel dobrih 6 metrov, ko je poziral in soliral pred dvema Avstrijkama in imel dvakraten zlom ključnice in polomljena 4 rebra) in res je friendly (kave sicer ni ponujal, je pa ponudil pivo). Še bolj kot v kampu pa sva uživala pri plezanju (kompakten apnenec, lepe platke in zanimivi spodmoli). Dneva sta kar prehitro minila, še posebej ker so naju v nedeljo iz Istre pregnali nalivi in poplave. Ko bo malo hladneje pa spet pridemo!

  Francija - Provansa - frikat in te reči. S temi Robijevimi besedami se je 'uradno' naznanilo, kaj bomo počeli čez prvomajske praznike 2010. Po dogovarjanju preko foruma in elektronske pošte je kar naenkrat bil že petek - in čas za odhod. Presenetljivo nismo praktično nič zamujali - okoli pol enajstih zvečer smo se dobili pri Ireni, kjer se je naši trojici (poleg mene še Anže in Blaž) pridružila še Irenina kolegica Joži, vozili pa smo skupaj s Stenom in družino. Po obvezni uvodni birokraciji (spoznavanje, 'small talk', kratek postanek na bencinski črpalki) smo se le odpravil na pot, najprej čez severno Italijo, kar pa je večina potnikov rdeče Toyote tako ali tako prespalo. Še…

Včeraj smo se Mare Rambo, Mojca in jst podali v Trento, da pospremimo Aleskiča do Vršiča. Vreme je bilo strašno (dež, megla, veter) a vseeno se naš ekstremist ni dal in prigural do vrha. Nato smo se mi trije prestavili v Begunje, kjer smo skupaj z Aleksičem odlaufali še en klanec. Dan smo zaključili z vzponom na Šenturško Goro. Aleksič je trenutno že v Prekmurju, na cilju v Postojni ga pričakujejo v nedeljo popoldne, zvečer.

V četrtek (prejšnji) sem tudi jaz dobil nekaj prostih uric in z Mojco sva zarinila v Vipavo nad Svetega Miklava nabirat klope. Plezala sva Južni raz in kljubovala rahlemu škropenju iz oblakov v prvem raztežaju. Kasneje se je vreme izboljšalo in Mojca je večino smeri preplezala v vodstvu. Fajn je bilo.