Kaj se dogaja

Ker naši ledeniki pač niso dovolj dobri za nas, smo že ob treh zjutraj štartali proti Avstriji (konkretneje proti Kalsu). Na izhodišče smo prispeli še pred zoro in zato lahko še malo podremali po avtih. Potem pa mimo koče Stüdlhütte do roba ledenika pod južno steno Grossglocknerja, kjer smo na okoli 3000 metrih postavili šotore. Poli je imel najprej malo bolj teoritično predavanje, po predavanju pa smo se vsi skupaj dali v naveze in odpešačili na ledenik. Z Robijem sta demonstrirala reševanje padlega iz na videz 3-metrske razpoke, za katero se je kasneje izkazalo, da je precej globlja. V njej smo se v reševanju uspešno preizkusili še tečajniki. Sledil je malo bolj mrzel del ture. Ko je…

V nedeljo, 12.9. sva z Nejcem Mrakom (AO Radovljica) zlezla Bratovsko v Srebrnjaku (V+/IV+, 450m). Smer je zelo lepa, skala pa res izjemna. Večina varoval je že v skali, prav pa pridejo metulji in kak klin. Sidrišča so večinoma narejena, so pa kar daleč narazen in primerna za 60m vrv. Skica v Miheliču je kar OK, še boljša pa je na plezanje.net. Dan je bil izjemno lep, plezarija pa uživaška. Toplo priporočam.                

Prispeval: Anže Dobrilovič   Sobota, deset zjutraj, z Robijem pod steno Vežice. Nikjer žive duše. Večina smeri je bila odeta v temnejše odtenke, planirana Geršak-Grčar pa je oddajala še nekaj poletnih svetlih nians.  Vstop v smer sem hotel prestavit za par deset metrov nižje, pa Robiju ni blo všeč. Pa naj bo po njegovem, se nočem zamert Ferajnmajstru. V smer se požene Robi. Stil plezanja je že prilagodil jesenskim časom: par gibov, pa dih v roke. Ta stil sem prevzel tudi sam, vendar sem ga že v drugem raztežaju opustil. Nekje na sredi smeri naju končno najde sonce, vendar se z oblaki niso mogli zment, kdo bi gospodaril nebu. Skala v smeri je odlična, še celo mesta z II niso podrta.…

Včeraj sva z Boštjanom zlezla Direktno v Štajerski Rinki (VI/V, 600m). Dan je bil čudovit in zelo primeren za plezanje. Spodnji del je res dober in atraktiven, skala več ali manj zelo dobra. Izhod izpod streh in previsov, pod katere priplezaš, je res fenomenalen in ne moreš si kaj, da ne bi občudoval prvih plezalcev, v kakšen divji svet sta se podala in bila potem bogato nagrajena. Smer vsekakor upraviči svoje ime in ne okoliši kaj dosti okoli direktne linije. Ker nisva hotela, da bi tura izgubila na veličastnosti (glej Mihelič), sva zlezla tudi zgornji del, ki ga večina plezalcev menda izpusti in izpleza po polici levo na dveh tretjinah smeri. Z Miheličem se strinjam, če se leze…

Prva asociacija, ko sem se pripeljal v Ailefroide je bil Val di Mello, ki sem ga obiskal dve leti nazaj. Dolina na koncu sveta obdana z granitnimi stenami po katerih se spuščajo slapovi. Ailefroide leži v narodnem parku Ecrins v Haute-Alpes, Francija. Najbližji večji kraj je Briancon skozi katerega smo se pripeljali preko Italije in prelaza Montgenevre. Ailefroide je manjši kraj z velikim oziroma ogromnim avtokampom. Poleg avtokampa je tu še trgovina Spar, trgovina z gorniško in alpinistično opremo, še ena trgovinica, hiška z gorskimi vodniki, hiška s turističnimi informacijami, hotel in še nekaj hišic. V kampu sta nas že pričakala Luka in Maja, ki sta po potikanju po Avstriji in Švici…

Ko sem bil pješak đak aka nadebudni tečajec sva s Polikarpusom šla plezat Zahodni raz v Mali Mojstrovki in sem na poti gledal v NŠG gor pod previse neke pike in se čudval kaj (kje) ljudje lezejo, Poli pa ja to je Madona. In ko mi je Bošt že teden dni pred Dolimiti poslal ideje, se mi  zdelo vredno poskusit, sama smer pa ne tako silna kot izgleda od spodaj. Načeloma zelo lepa, z luknjami kot v Dolomitih, le z eno malo sitno prečko, kaj češ, nekaj mora začinit zadevo. Opis v golnarjevem Vršiču je kar pravi (le da je vmes kao ena šestica, ki pa je nisva našla), ocena tudi verjento kar prava, le štanti niso prav vrisani, pa sva si sama postregla. It was wunderschon ja.

Bošte si je za izpitno turo izbral Desno v Ojstrici (V+/V, 550m). Dan D je bil v nedeljo, 1.8. 2010. Stena je bila zjutraj videti zelo mokra, a to plezarije začuda ni kaj dosti motilo, tudi tam, kjer je bilo mokro, je skala groba in plezalniki lepo primejo tudi na mokrem. Sicer gre za smer samih prečk, ki turo podaljšajo vsaj za polovico glede na višinsko razliko, a tam, kjer gre smer navzgor, so raztežaji zelo lepi in skala odlična. Je pa treba priznati, da smer v zelo strmi in na videz težko prehodni steni najde lepe prehode. Izrazito grda sta le dva raztežaja, ki sta skupna z Modec-Režek in potekata po ozki, mestoma blatni in krušljivi rampi pod črnimi previsi, je pa izhod iz te rampe…

Večji del ekipe, ki je šla raziskovat v Ailefroide, se je vrnila domov. Prvi dan smo se navajali na granit v plezališču, naslednje dni pa smo lezli daljše opremljene smeri in osvojili Dome de neige des Ecrins (4015m). Maja in Luka sta nas zapustila v petek in do našega odhoda iz Francije osvojila še Mont Blanc (4810m). Vmes smo se šli še malo navadne turiste z ogledovanjem kulturne dediščine v Brianconu.