Kaj se dogaja

Ker sem pridno nabiral nadure ta mesec in se jih ne nabralo toliko, da bi šle v nič, smo rekli nič, pa gremo raje malo v Dalmacijo pogledat, če skale še vedno stojijo tam. In sva šla v Omiš za nekaj dni. Počitnice so bile sestavljene iz spanja, plezanja in kakšnega piva. Plezava sva v Omišu, ki je luštno, in ultra lahko dostopno, Marjanu, plezališču pri Splitu, kjer je res dobro navrtano in Brela, ki je malo divje plezališče, ne tako fajn navrtano s čudnimi  lepljenimi svedrovci – podobni tistim, ki jih ima Slovak na Hvaru – in dolžinami smermi, ki nikakor ne gredo skupaj s tistim, kar je napisano v vodničku. Skratka, strašne razmere bi rekel, ampak res, še bi šel .           …

Spet nenormalno zgodnja ura za vstajanje. Pred službo sva šla s sodelavcem na razgibavanje na Begunjščico po Centralni grapi. Vremenska za danes ni bila prav ugodna, a tako slabega vremena v hribih vseeno nisva pričakovala. Megla, veter, dež, sneg. Nekako sva udela pravo grapo in prišla na vrh. Navzdol pa sva bolj tipala kot smučala in ob 11h sva bila že v službi.

Čao sonček,kod si hodil do zdaj, sem se že vprašal, če te ne bo več nazaj...ja, sonček je bil rdeča nit včerajšnjega "izleta" v "Klinšco" a.k.a. Val Rosandro in njeno skalovje. Navijali, iskali težave in svedrovce :), napredovali, smejali in sončili smo se v sektorjih od J-S. Kljub čudovitemu vremenu, pretirane gneče ni bilo, najbrž zaradi razsežnosti plezališča:) Rdečih ličk,  širokih nasmehov in naviti smo se ob spremstvu lune in pivov vračali domov:) Plezali smo Maja B., Mojca G., Janža, Boštjan T., Anže, Luka R.  

V času od 24. do 28. marca je na Zelenici potekal alpinistični tečaj zimske tehnike, ki smo se ga udeležili tudi trije Železničarji: David, Miha in jaz. Kljub neugodnim razmeram smo od njega odnesli maksimalno!         Sreda. Ob petih popoldne se zberemo na Ljubelju. Končno! Gremo na tečaj zimske tehnike. Osem nas je: inštruktorja Alen in Matej ter šest nadebudnih tečajnikov: Miha, David, Primož, Grega, Sebastjan in Jera. Oprtamo si težke nahrbtnike in se začnemo vzpenjati ob smučišču. Že kmalu z leve zaslišimo grmenje. Plazi. Nič kaj obetavno za začetek tečaja, katerega namen je plezanje. Hitro napredujemo, lovi nas noč, pod nogami pa se sneg udira krepko čez…

Prehod na poletni čas in nenormalno zgodnje vstajanje. A čas je tak, da je treba za dobro turno smuko žrtvovati nekaj najlepšega spanca. Ko si v Medvedjem dolu (pripeljali smo se še 2km nad zadnjo kmetijo) zapnemo smuči so vse jutranje muke pozabljene. Namenjeni smo bili na Vajnež, a nas je kmalu presenetil pogled proti gori, ki se je pred dnevi dodobra otresla snega. Spremenili smo cilj in odvili proti Stolu. Sneg je bil suh in dokaj trd. Tudi pobočja okrog Stola so se zadnji teden splazila, a snega je za enkrat za dobro turno smuko še dovolj. Čez škrbino in po južni strani je sneg že popustil pod pomladanskim soncem. Z vrha Stola nas je čakala odlična smuka skoraj do avta. Zadnjih nekaj…

V soboto sem bil tudi sam priča fenomenu naključja, saj se nas je 9 (in dva pridružena člana)  Železničarjev trlo pod isto malo steno na Vranskem. Verjetno zaradi napovedi in elegatnega dostopa. Zlezli večino smeri, ena je postala zanimiva, ker se je odlomil oprimek v ključu smeri in je sedaj za kakšno oceno težja. Danes popoldne sem imel v načrtu plezanje pod reško planino, pa vreme ni bilo nakljonjeno. Sem pa zjutraj šel na bicikl po zasavskih hribih in v Trbovljah, še po večjem fenomenu naključja, naletim na koga drugega, kot našega Silviota aka Ljegata na poti na skike tekmo v Prebold (ki jo je odkolesaril).

Danes smo se namenili na Stol, a neugoden jugozahodnik in megla sta nas zaustavila na sedlu Belščica. Zmogli smo še vzpon na Svačico nato počitek v zavetrju s pogledom na Kozjak in spust v Poden. Nebi vedel kaj je botrovalo takšni gneči. Mogoče samo zaradi popularnosti ture ali pa so bile drugod razmere manj ugodne. Smuka je bila v zgornjem delu zelo dobra. Kot bi se peljal po bolj razritem smučišču. Spodaj pa je bil sneg že precej južen a kljub temu kar dobro smučljiv. Kratka tura. Nekaj je pa le.

Danes sem v spremnstvu samega sebe zarana zaoral proti Begunjščici. Ob pol šestih sem štartal na Zelenici in sem jo mahnil proti Velikem vrhu v masivu Begunjščice. Na trenkute, še posebej na šentanskem plazu, se je malo prediralo čez kložo, zgoraj pa je bilo trdo, mestoma nekaj sipkega pršiča. Grapi sem le splezal, smuči pa pustil na razcepu, potem pa sviga svaga dol.