Kaj se dogaja

Včeraj, 22.1.2001 smo dve železničarski navezi preplezali eno najlepših slovenskih zimskih klasik, Grapo med Šitami in Travnikom, IV+/4, 90°/75°, 45°, 650m. Prva naveza sva bila z Boštejem, druga pa Maja in Anže. Razmere so bile spodaj, v strmem delu idealne, za kar je poskrbel hud mraz. Zgoraj, ko se je treba po naravnih prehodil prebiti na rob stene, pa je bilo precej nepredelanega, mestoma kložastega snega. Plezali smo levo varianto izstopa. Do roba stene sva potrebovala okrog šest ur. Sestopili smo na Vršič, zaradi dolgih prečenj in hudega vetra, ki nas je spremljal vso pot, smo ga dosegli že v temi. Anže je imel prevoz v Tamar, mi trije pa smo v Erjavčevi koči brez večjih težav…

Medtem ko ste bili po večini v službi, da ne rečem pred monitorji, sem sam izkoristil lepo vreme in skočil malo za kondicijo na Storžič z juga, točneje iz Bašlja. To se je godilo v torek. Na poti po moji 'diretisimi' sem srečal le enega pohodnika in na vrhu 3 lačne, pozerske kavke. Še veter se me je sramoval in to dosti bolj kot razgled in modrina. Tako sem po poštenem in zasluženem počitku na vrhu vsaj sestopil razgledan in moder, malo tudi ogorel, pazljivo počasi, da sem ujel še lepe barve pred prvimi koraki skozi gozd (glej slikco).           

Ker so v Maltatalu slapovi v glavnem odtekli sem se za vikend pridružil Mitji, Marti in Boštiju. Odpeljali smo se v Kolm Saigurn pogledat kako kaj stojijo slapovi. Kljub temu, da jih je odjuga dobro načela so bili za silo še uporabni. Prvi dan smo zlezli dva, drugi dan pa smo bili bolj raziskovalno nastrojeni in smo zlezli en slapič od 40m WI3-, ki menda še ni bil preplezan. Kar ne morem verjet. V bližini smo našli še en slap, ki tudi še čaka prve plezalce in pa eno grapico za katero tudi ni podatkov ali je bila preplezana. To sva z Boštijem obdelala. Ker je led v precej slabem stanju so nam smeri kljub nizkim težavam dale kar nekaj dela.

Danes smo zavili v Papijeve konce, da bi poskusili suho orodjariti. Bili smo trije plezači in en tekač. Dasiravno ni nihče od nas mojster obrti, smo se vseeno pogumno borili z luknjicami in poličkami in zajedicami ob škripajočih zvokih derez, cepinov in našega stokanja. Temperature pa bolj za frikat kot orodjarit .  

Včeraj sva z Mojco zavila do Kotečnika in uživala v sončnem in toplem vremenu. Najprvo sva bila bolj kot ne osamljena, proti poldnevu pa se je nabralo kar nekaj navez. Uživali smo v Pisanem svetu in se čudili pomladnim temperaturam sredi januarja .  

Ta vikend je kar nekaj Železničarjev pikalo po Maltatalskih slapovih. Danes smo se v led zapodili Boštjan, Mathieu, Jirži in jaz. Boštjan in Mathieu sta splezala slap Wintasun, z Jiržijem pa sva si izbrala lažji in daljši Stannerbach. Led je bil dober, le vode je bilo kar precej kar v tako položnem slapu kot je Stannerbach niti ni moteče. Na srečo tudi gužve ni bilo. Upam, da zime še ni konec in da bo mraz še pokazal zobe sicer se ledu slabo piše.

Jugozahodnik nas je pregnal na senčno stran Alp kjer se je obetalo lepše vreme. Predvidevanja so se izkazala za pravilna takoj ko smo se zapeljali skozi Karavanški tunel. Klabči je vzel v roke zemljevid in avto smo obrnili v smer kjer je kazalo na dobro vreme in kolikor toliko ugodne razmere. Cilj je bil 2591m visoki Gmeineck. Z avtom smo se pripeljali do parkirišča pred zapornico (približno 1200m). Od tu smo po gozdni poti še kar nekaj časa pešačili predno je snežna odeja narasla na smučkam zadovoljivo raven. Potem pa so bile razmere z vsakim višinskim metrom boljše. Tudi vreme je bilo kar zadovoljivo. Uspeli smo ujeti celo nekaj sonca. Zadnjih 250 višinskih metrov smo križ na vrhu iskali…

Nekaj Železničarjev se nas je v družbi Rašičanov odpravilo na krajše Novoletne počitnice na Hvar. Po dolgem obdobju mokrega vremena v Sloveniji smo bili končno obdarjeni s sončnimi dnevi katere so nekateri izkoristili za sprehode in okrevanje drugi pa za plezanje, ki je bilo, kot vedno, prava uživancija. Le vstopnina v plezališče, s katero se še vedno ne morem sprijazniti, morda pusti grenak priokus.