Kaj se dogaja

Da bo Bošti pred Dolomiti bolje vplezan, sva dan pred odhodom (8.7.) skočila na eno popoldansko v Nad Šitom glave, kjer sva zlezla Spominsko Srečka Rihterja (VI-/V+, 250m). Smer sta l. 1983 zlezla legendarni Slavc Svetičič in Robi Rot. Začetek je skupen z Madono, nato pa pod strehami Madona zavije desno, Srečkotova pa levo v zajedo. Prvi raztežaj je bil malo zoprno moker, nato pa se je začela lepa zajeda s kar pošteno plezarijo. V naslednjem raztežaju nama ozki kamini niso dišali, zato sva zavila levo na raz (VI-), kjer je bila plezarija precej lepša, a zaradi slabšega varovanja bolj psihično zahtevna. V nadaljevanju sledijo lepe zajede z dobro skalo. Na koncu zajede nisva prečila desno,…

Vikendi so zadnje čase bolj deževni zato smo včeraj po službi izkoristili lepo popoldne in se odpravili na Vršič. Jani je s Primožem splezal Steber ob kamenkovem kaminu, jaz pa sem peljal Simono in Tadeja čez Kamenkov kamin.

Pa smo preživeli še ene morske počitnice z nekaj skale, tokrat na Hvaru. Vreme je bilo za konec maja prav pretirano vroče in, če ne drugega, je segrelo morje, da smo lahko tudi plavali in čofotali. Dopoldan smo še nekaj brcali s kolesi, ture po Hvaru so res božanske, klancev kolikor hočete, pa tudi glavnim cestam se da dobro pobegniti. No, Hvar pa je pomemben še zaradi dejstva, da je otok, ki ima največ plezališč (dobro, Brač ima največ sektorjev) in smeri v Dalmaciji. Smeri pa skupaj preko 100. Že pred leti sem raziskoval del plezališč, tokrat pa so padla tri, Šuplja stina (Slovak's rezidence), Milna in Stiniva. Stiniva ima sektor tik ob cesti (yeah), ki je dobra uvertura za zaobljeno…

Tako, Dirka okoli Slovenije (DOS) je za nami in naš član Aleksej jo je uspešno prevozil z zavidanja vrednim časom - 2 dni, 7 ur in 25 minut. Tako je postal prva in edina "mona", ki je prevozila DOS na ležečem kolesu . Več od dirki bo Aleksej povedal sam, jaz lahko le rečem, da je bila to super izkušnja in nepozabno doživetje. Vreme nam je bilo letos, za razliko od lani, zelo naklonjeno, kar je najbrž tudi botrovalo dejstvu, da smo relativno brez težav obvozili tole našo malo deželico. Hvala vsem navijačem, ki ste Aleksiča bodrili ob cesti ali spremljali preko spletne kamere, ki je v živo predvajala potek njegovega dirkanja. Ne bom vas našteval, itak veste kateri ste bili toliko…

Tako, Dirka okoli Slovenije (DOS) je za nami in naš član Aleksej jo je uspešno prevozil z zavidanja vrednim časom - 2 dni, 7 ur in 25 minut . Tako je postal prva in edina "mona", ki je prevozila DOS na ležečem kolesu. Več od dirki bo Aleksej povedal sam, jaz lahko le rečem, da je bila to super izkušnja in nepozabno doživetje. Vreme nam je bilo letos, za razliko od lani, zelo naklonjeno, kar je najbrž tudi botrovalo dejstvu, da smo relativno brez težav obvozili tole našo malo deželico. Hvala vsem navijačem, ki ste Aleksiča bodrili ob cesti ali spremljali preko spletne kamere, ki je v živo predvajala potek njegovega dirkanja. Ne bom vas našteval, itak veste kateri ste bili toliko…

Včeraj sva šla z Mojco malo pretegnit ude v Planjavo. Misleč da bo gužva in vrsta pod smerjo, sva bila oborožena še s kupom drugih skic. Kot se kasneje izkazalo sva bila v steni sama, družbo so nama delali samo planinci na poti na Srebrno sedlo. Smer je super, vreme toplo vse do pooblačitve in pripravljanja na nevihto. Takrat sva pa najin sestop malo pospešila in še pravi čas pribežala do avta . Pejte plezat.  

  Na tradicionalnem majskem provansalskem taboru v Les Dentelles de Montmirail smo se imeli  superfinotop! Vreme nam je dobro služilo; katastrofalnim vremenskim prognozam navkljub. Plezali, kolesarili, tekli, namakali, šopingirali in kuhali smo v okolišu Orange-Beaumes de Venise, baza pa je bila v kampu v Violesu. Skala fantastična, družba pa še boljša!  Tako že jubilejnih 10 let...     1.dan…Provansi na pot Eni manj, drugi bolj naspani smo se odpeljali iz Ljubljane proti Provansi. Vsak po svoji poti. Neizkušeni tečajniki in izkušena bednica Borja smo sledili Das Autu. Skozi dolgočasno padsko nižino je bilo precej zaspano stanje. Na pumpah so zadevo popestrile težke…

V soboto 23. aprila smo zarana odrinili na desetdnevno bolgarijado. Z Majo sta se nama pridružila še Blaž in Sandra. Avto je bil poln, pa smo šli. Cesta bratstva in edinstva je minila dokaj hitro s ceglom na gasu, potem pa se je začel slalom med luknjami po stranskih cestah. Že pred prihodom na ciljno destinacijo je bilo ozreti kar nekaj plezalnih poligonov, pa smo se komaj zadržali in nadaljevali v Vratsa.     Sprva nič posebnega, ko pa smo zavili v dolino proti Zgorigradu, pa se je z vsakim metrom bolj odpiral pogled na ostenje. Šotori lokalnih plezalcev so bili prosto posejani po celotnem območju. Tudi mi smo si izbrali svojo parcelo, ki pa smo jo že naslednji dan zapustili zaradi…