Kaj se dogaja

Včeraj sva omenjeni smeri plezala z alpinističnim inštruktorjem Slavkom. Smeri nista neki lepotici, sta pa v zgodovino slovenskega alpinizma zapisani z velikimi črkami.    Plezala sva izmenično v vodstvu, varovala pa sva se po občutku. Na Gorenjskem turncu je tako kazalo, da bova doma še pred kosilom, pa sva si v Čopu zato vzela nekaj več časa. Čopov steber je precej naložen, tako da projektili neprestano letijo, tudi če si pazljiv vrv kaj sproži. Najlepši del smeri mi je bil izhod iz Čopove prečnice, smer pa se potem nadaljuje nekaj metrov po polički v levo in ulovi strmo poč v kompaktni skali, kjer bi človek kar vriskal. Ko sem ves navdušen prisopihal na vrh omenjega raztežaja pa šok,…

Ker je letos lepo vreme skopo odmerjeno, je treba izkoristiti vsako izboljšanje, zato sva še z Boštejem v četrtek, 11.8. podala v Travnik in splezala Debeljakovo varianto znanega Peharja oz. Aschenbrennerja VI+/V-VI, 800m). Pehar je bil ob nastanku l. 1934 daleč najtežja smer v naših stenah in ena najtežjih v Evropi. Žal je smer precej izsiljena in prvopristopnika, sicer člana takratne evropske plezalne špice, sta kar pogosto segla po tehniki. Slovensko čast je po vojni rešil legendarni Cic Debeljak (sicer avtor prve VI+ v naših stenah). Z logočnim dojemanjme naravnih prehodov je našel odličen "obvoz" po prvovrstni skali in čeprav je plezalsko malo težja, je hkrati tudi bistveno lepša. …

Najprej je bil cilj v Srebrnjaku a se je zaradi slabe vremenska napovedi v Julijcih prestavil v Skuto, na poti proti Kamniški Bistrici pa v Ojstrico in sicer smer Ogrin-Omersa, V-, 450m. Še dobro, da je imel Anže v avtu knjigo Slovenske stene. Na parkirišču sva prerisala in poslikala ključne strani iz knjige in sva šla. Na vstopu je bila že ena naveza namenjena v Herletovo. Začetek je bil obetaven. Navezo sva hitro dohitela višje pa sva se malo zgubljala. Tako je to, če dobro ne prebereš opisa. Smer poteka v cik caku po steni tako, da se nabere kar nekaj dolžine. Prehodi so zanimivi, skala pa vedno ni ravno najboljša. Včasih je videti prav sumljiva a vseeno gre. Glede na to, da je smer…

Vremenska napoved je obetala kakšno plohico, vseeno sva se z Juretom odločila, da greva plezat v Debelo peč. Plezala sva SV raz, IV+/III-IV, 500m. Dostop se vije od Kovinarske koče po lovski poti mimo potočka kakšno uro. Skala je razmeroma dobra, vedno lahko najdeš zanesljiv oprimek. Jure je sicer rekel, da bolj podrte stvari še ni plezal in gladko prepustil vodstvo V prvi tretjini smeri naju je pral rahel dež, kasneje je pa vreme držalo. Prvi del raza je širok, tako da nimaš občutka, da plezaš po razu. Smer je kar dobro opremljena, vseeno moraš zabiti kakšen klin. Sestopila sva po lovski stezi med Trapezom in Brdom. Začetek poti označuje velik možic. Zgoraj imaš dva skoka, II, v spodnjem…

Malo z zamudo, pa vendar. Drugi teden julija je že skoraj tradicionalno rezerviran za tabor v Dolomitih. Letos smo se spet nastanili v kampu Rochetta v Cortini. Najbolj zagreti so bili tam že v petek, glavnina pa nas je prišla v soboto in ostala teden dni do nedelje. V času tabora se nas je zavrtelo približno 30 Železničarjev.   Prvi vikend smo si nekateri vzeli za ogrevanje v krajših in lažjih smereh, drugi pa so izkoristili nedeljsko vreme za osvajanje dolgih smeri v Punti Fiames. Tako sta Tinetova in Boštijeva naveza splezali Spigolo Jori (V, 550m), Lukova naveza pa Dimai (IV, 500m). Pet pa nas je bilo težke boje ob spremljavi Golice s celo vojsko Italijanov v 180m smeri v Sas de…

Včeraj, 3.8. sva z Boštejem izkoristila dan pred (ponovnim) poslabšanjem in zlezla Helbo (VII+(VI, A1), V-VI, 350m) v Triglavu. Smer je delo tržiške naveze Anderle, Rožič, Srečnik iz leta 1971 in je verjetno kar prva smer, ki se spopade z osrednjim delom stebra med Črnim grabnom na levi in Skalaško na desni. Ker gre za klasiko, zvito zmota med strehami in previsi, na enem mestu pa zvitosti vseeno zmanjka in uporabi svedrovce čez gladko ploščo. Ko je bila smer prvič prosto ponovljena, je imela kar hudo oceno VIII, sedaj pa se je ustalila nekako pri VII+. A to vseeno ne pomeni, da gre za 6b+ iz Črnega kala. Detajl je precej zabeljen in zahteva tako moč kot gibanje. Je pa varovanje dobro…

Ker zadnje čase vikendi ne postrežejo s stabilno dobrim vremenom in tudi ta ni izjema smo včeraj odrinili iz Ljubljane že ob 5h. Prevoz smo popolnoma optimirali in v avto smo se posedli Luka, Jaša, ki sta bila namenjena v Zajedo skute ter Šela, Tomaž in jaz za Južni raz. Dostop ni primerljiv s tistimi, ki smo jih okusili v Dolomitih saj se je vlekel skoraj 3h. Pod steno je vsaka naveza odšla v svojo smer. Po Miheliču smo za vstop v raz izbrali prvo gredino. Pod prvo štirico smo se navezali in sledila je lepa, uživaška in razgledna plezarija. Nismo hiteli zato smo predviden čas plezanja kar dobro prekoračili. Smer ves čas sledi razu ali pa vsake toliko po njegovi vzhodni strani. Skala je res…

Včeraj sva z Domnom izkoristila nedeževno napoved in odšla v Triglav. Domen si je zaželel eno daljšo plezarijo in izbrala sva Smer Sandija Wisiaka (V, 600m) v zahodnem delu Triglavske stene. Smer je delo dveh legend, Uroša Župančiča in Franceta Ogrina, ki sta smer zlezla l. 1933. Velik del smeri poteka čez kompaktne plošče z majhnimi oprimki in stopi, kjer lezeš večinoma na trenje. Ob misli, da sta vse te musave detajle stara mojstra zlezla z takratno opremo, predvsem plezalniki, lahko rečem samo Ala jim vera . Skala je večinoma zelo kompaktna (razen rdečega kamina nad stikom s Tržaško zajedo) in solidno opremljena, vendar je tip skale tak, da se marsikje ne da zabiti, zato klini niso…