Kaj se dogaja

Ker je ta teden prav sanjsko vreme za plezanje, seveda nisem zdržal cel teden na tlaki, zato sva šla včeraj, 25.8., z Darkom Podgornikom (AO Tolmin) pogledat v Planjo in zlezla Mansardo (VI+/V, 500m). Je delo izjemne naveze Krivic-Cedilnik iz leta 1969. Smer je lepa, logična, skala pa od solidne do dobre, tudi opremljenost je zadovoljiva, sploh v težjih raztežajih. Tudi večina varovališč je opremljenih. Seveda pa se brez nekaj klinov in aluminijastih prijateljev ni za podajati v steno takega formata. Celotno ostenje zgleda precej divje in kljub množici smeri težko najdeš kako lahko. Spodnji del poteka po razčlembah desno od raza stebra, zgoraj pa po izredno markantni zajedi iz zelo dobre…

Po enotedenskem razgibavanju možganov, sva si z Niko včeraj vzela čas, še za zganjanje fizkulture. Že naši predniki so se borili s takšnimi in drugačnimi zmaji, kar je razvidno tudi iz kakšnega lokalnega grba. V duhu zgodovine, naju je pot zato zanesla pod severno steno ljube mi Ojstrice.    Dostop do stene je ob razgibanem terenu, prijetnem ambientu in cukrastih razgledih minil precej hitro. Kljub zgodnji uri sva bila ta dan pod steno zadnja (druga naveza). Smo si pa zato na varovališčih delali družbo.    Smer je tretja, ki sem jo plezal v severni steni Ojstrice in me je od vseh najbolj navdušila. Postreže z lepimi precej izpostavljenimi prehodi v čvrsti ponekod kar preveč monolitni…

V nedeljo se je dolenjska sekcija odpravila na Vršič. Barbara se je odločila za planinarjenje, s Primožem pa sva se odpravila v Debelakovo, IV+/IV, 450m. Klasika, ki jo je legendarna Mira zlezla v 30 letih. Dostop je prijeten, v kolikor se ti uspe ogniti trumam turistom namenjenim po Hanzovi. Ko prispeš na sedelce pod Slemenovo špico moraš desno. Dostop gre deloma tudi po poti Planica-Pokljuka. Našla sva sicer samo eno markacijo. Pod steno sva prišla po Gamsovih grižah. Takoj na vstopu naju je pričakala kanonada zgornjih plezalcev. Smer ima sicer dobro skalo, zelo redko te preseneti majav oprimek. Kot se za klasiko spodobi gre po naravnih prehodih in s pomočjo vodnička sva jim kar dobro…

Z Nejcem Mrakom iz AO Radovljica sva se v petek, 19.8., podala v "Julijske Dolomite", torej v Žabniško krnico v Zahodnih Julijcih. Zlezla sva smer Peters-Deye (VI+/IV-V, 550m do Božjih polic) v Turnu Gamsove matere. Gre za smer, ki ima eno najboljših skal v Julijcih in je čisto primerljiva z Dolomitsko. Verjetno je zato odveč pripovedovati, da je smer ena sama uživancija, razem mogoče prvega raztežaja, ki je (vedno) moker. Zanimivo je to, da imajo tudi lažji raztežaji enako dobro skalo, kot težji, kar je precej redkost v naših hribih. Smer ima en zabeljen detalj, kakih 7 metrov visok prehod čez previs z oceno VI+ in konstantno težko plezarijo, ki človeka kar pošteno navije. Je pa…

V nedeljo sva z Mojco splezala verjetno novo smer v Srebrnjaku in ji nadela delovno ime Maček Muri. Če bo linija prestala preizkus in se bo potrdilo da gre za novo smer bo ime postalo tudi uradno . Smer poteka v centralnem delu stene in sicer začne skupaj s smerjo Hočevar - Matijevec, nato pa se odcepi in se poda na samostojno pot . Skala je dobra do odlična, smer dokaj naravna in kot bi rekel Mihelič: "...dasiravno je smer naravna, orientacija ni najlažja..." . Sploh v spodnjem delu je veliko vijuganja med strehami, policami in zajedami. Smer sva ocenila s V-/III-IV+, v njej sva pustila 3 kline - dva na detajlu in enega na sidrišču. In evo, to je to .  

V soboto pozno popoldne sva z Mojco vstopila v to lepo smer v S steni Zapotoškega vrha nad Zapotokom. Smer je zelo lepa, skala super, dolžina pa ravno prava, da si pred nočjo nazaj pod steno . Ocena smeri je IV+/IV, v njej se najde nekaj klinov, kako sidrišče pa je vseeno potrebno nabit. Za vmesno varovanje so metulji kot naročeni . Sestop z vrha je malo zahtevnejši, če opraviš en spust s starega sidrišča na južno stran hriba si ga verjetno olajšaš. Skratka, super dan v samoti planine Zapotok.  

Kot je že Muki a.k.a. Matevž a.k.a. Fazo zapisal na forum, sva včeraj po službi obdrzela na Vršič in v JV steni NŠG preplezala Steber ob Kamenkovem kaminu. Kratka smer z odlično skalo in lepimi prehodi je izvabljala nasmeh na najin obraz, še posebej na obraz mladega Mukija, ki pogumno stopa v svet klinov in krušljive skale . Za nama se je na vrh prikobacala še naveza prijateljskega AO Rašica. Lepo je bilo.  

V soboto sva se z Mojco odpravila v malo plezano Spominsko smer Janeza Robiča, za katero sva domnevala, da bo samevala. In nisva se motila. Smer je lepa in nudi lepe prehode čez S steno Male Mojstrovke in prav gotovo si zasluži kak obisk več. Skala je večinoma zelo dobra in z dobrim nosom za orientacijo se lahko kaj hitro znajdeš na vrhu smeri. Žal skica ne obstaja, jo pa nadomešča dober opis. Ocena je dobra stara klasična štirica. Uživancija, vam rečem. Vmes nama jo je sicer zagodla ploha, ampak sva našla prijetno vedrišče pod streho in ko so se vremena razjasnila, sva potegnila še zadnji raztežaj do vrha. Fajn je blo spet plezat po čepenju v bazi .