Kaj se dogaja

Zadnji dan poletja (četrtek) sva z Vilijem porabila za obisk Velikega Oltarja. Dopoldan so bile temperature že precej jesenske:) Pristopila sva skozi Veliko Dnino in res kakor koli se obrne je do stene 4 ure (po alpinističnih, ne planinskih časovnicah). Strmo melišče na koncu Dnine ti kar požene kri po žilah (verjetno bolje ko je zasnežena). Mihelič je opisu poteka smeri namenil slabe štiri vrstice, tako da pusti kanček negotovosti. Iz zatrepa je potrebno izbrati najširši žleb, ki pelje proti škrbini. Ko pridemo do prvega plezalnega dela (ki je tehnično najtežavnejši, ampak nudi odlično skalo) hitro opazimo nekaj klinov. Naprej do grebena in še nekaj metrov po njemu so oprijemi bolj…

Tokrat sva se Primožem podala v Jalovec in sicer Severovzhodni raz. V spodnjem delu  do kegljišča nisva dostopila po Hornovi oz. običajno, ampak sva izbrala bolj direktno varianto, kjer se leze en IV in en V+ cug. V cug V+ direktno vstopas pri manjsi lopi in po 15 metrih prečiš v 10 metrsko precnico in potem  se 10 metrov gor po kaminu in potem se kar na enkrat znajdes na ogromnem kegljišču. Vmes je pa se en stant narejen iz enega frenda, ki  je isti kot frend v zadnjem cugu raza pa se neke rumene gurtne visijo dol. Raz je lep, skala je kar kompaktna vendar, ko ga plezas, ni tako izrazit kot ce ga gledas iz doline. Ves cas se potikas malo po severni oz. zahodni strani razu. Comicijeva…

Ob šestih zjutraj smo se dobili na Grudi. Z načelnikom sva bila zmenjena, da za mojo izpitno turo za starejšo pripravnico splezava Debelakovo v Veliki Mojstrovki. Ker eden ni nobeden in sta dva premalo za žur, pa ker se je obetal lep dan in je treba izkoristiti priložnosti poletja, sta šla zraven še Mare in Poli, ki sta jo mahnila v Malo Mojstrovko. Dostop je sicer res nekoliko daljši, vendar ne posebno zahteven, če le udeneš pravi prehod, ki te pripelje na gruščnato gredo pod steno. Žreb je določil, da je Robi dobil prvi raztežaj in s tem tudi večino šodrastih in orientacijsko bolj zahtevnih raztežajev v odprti steni, meni pa so pripadli plezalsko lepši, vključno s crux-om, ki upravičuje…

Včeraj sva z Rambotom plezala v Mali Mojstrovki in sicer kombinacijo Variante variante S raza in S raz, ki pobere vse najlepše od obeh smeri. Spodaj že v prvem raztežaju plezaš strmo štirico, ki se v drugem raztežaju nadaljuje, potem pa se konec tretjega raztežaja priključiš S razu - ravno pod najlepšim delom . Smer krasi dobra skala in dobre možnosti varovanja s kolegi . Po razu sva nadaljevala vse do njegovega vrha in potem udobno sestopila po poti do NŠG-ja in po južnih pobočjih na Vršič. Dan je bil super, plezarija pa tudi . Še Rambo je vriskal od veselja . Aja, smer priporočava vsem, ki bi se radi izučili uporabe metuljev a.k.a. frendov a.k.a. prijateljev a.k.a. kolegov .       …

V soboto sva se s soplezalcem Primožem podala v Kogel. Namenila sva se plezati Zupanovo. V spodnjem delu (do gredine) me je Zupanova smer navdušila. Skala in izpostavljenost je fenomenalna. Na zalost sva pa izbrala malo neprimeren cas za plezanje. Vročina je bila neznosna. Tam okoli 35 je moralo biti.Na gredini sva se pred vročino zatekla v lopo na hladno. Meni je v bidonu ostalo samo pol litra vode, kar je bilo občutno premalo za nadeljevanje plezanja in potem sestop v dolino. Sklenila sva da preciva v Virensovo in splezava se dva zgornja cuga te smeri in izstopiva.  Zgornja dva cuga sta tudi lepa kar kompaktna. Ugotovila sva, da so sidrišča narejena za enojni strik. Z vrha sva veselo…

V petek smo se odpravili na Vršič in se poizkusili v Kranjski poči. Smer je zanimiva, v njej se najde blizu 10 svedrovcev, ostalo pa je solidno nabita. Ker smo bili v treh je bilo plezanje počasnejše, ampak vseeno lepo. Prve tri raztežaje sem vodil jaz, potem pa sem predal vodstvo. Najlepši je kamin v tretjem in kasneje se nadaljuje še v četrti raztežaj - čista uživancija. Najbolj zaguljen pa je drugi raztežaj. Ta se lahko ponaša samo z veliko krušljivostjo in velikim številom varjant, ki te hitro zavedejo. S police bi po opisu bilo potrebno napasti prvi previs, malo levo po njej se ponudi svedrovec, še bolj v levo je nabit štant, in nadalje v levo je postavljen možic – sedaj pa se odloči…

Včeraj sva tudi z Domnom izkoristila lepo vreme in se podala v Vežico. Zlezla sva popularno Geršak-Grčar (V+, 390m). Zadeva ni zastonj popularna; kjub temu, da gre za eno najlažjih smeri v Vežici, postreže z odlično navpično plezarijo in bleščečo belo skalo, kjer so grifi ravno tam, kjer bi si jih človek želel. Opremljenost je dovolj dobra, (običajno dobri) klini so tam, kjer so lahko, a človek ob odlični skali kar malo pozabi na varovanje. Metulji (friendi) kaj dosti ne pridejo v poštev, a jih je nekaj dobro imeti za gornji del. Varovališča so opremljena s svedrovci, kar ni slabo, ker bi ob ročni izdelavi sidrišč množice, ki se valijo čez smer, redke primerne poke za kline ze zdavno…

Ker je nedelja obetala lepo vreme, sva z Mojco zavila v smer Košir - Brelih, ki poteka v skrajnem desnem delu NŠG-ja. Sicer sva jo poskušala preplezati že teden poprej, a so me službene obveznosti po dveh raztežajih potegnile nazaj v Ljubljano. No, tokrat nama je uspelo . Smer je lepa, skala dobra do odlična, opremljenost skoraj popolna . Na vrhu sva bila relativno hitro, zato sva sestopila na Vršič in se pognala še v Pokljuško smer v JV steni NŠG. Tam sva hotela nekaj novega začarat ampak sva po tehtnem premisleku zlezla original in se zadovoljna, po celem vikendu plezanja, sprehodila nazaj do avta. Fajn je bilo .