Kaj se dogaja

Včeraj sva po službi/opoldanskem počitku z Jašo odpeketala proti Begunjščici, kjer sva v samoti in prijetnem hladu splezala smer Janc-Mali. Bilo je luštno, Jaša mi je na njegovo srečo pobral vse ta lepe cuge (žreb je pač žreb :)), ampak se ne sekiram. Bilo je uživaško. EDIT (4.9.2011): Dodane še slike od Jaše.          

  V četrtek, 25.8., sva z Marjanom plezala Igličevo, V/IV, 350m v Mali Rinki.  Menda je Maks Iglič  v 30. letih to smer preplezal prvenstveno kar sam. Glede na Miheličev opis je smer najlepša v Logarski dolini. Smer začne z zajedo in potem po stebru z belo kompaktno skalo. Potem sledi naravnim prehodom, ki smer peljejo vijugasto čez steno. Ključ je previs v spodnjem delu in prečka v desno na sredi smeri. Stena je obrnjena na SV, zjutraj te malo poboža sonce potem pa plezaš v senci, ki je prav prijetna v teh vročih dneh. Skala je kompaktna, sem ter tja tudi naložena.  V smeri so trije težji odseki, ki so dobro nabiti. Zgoraj je bila še ena naveza, klini so peli tudi v…

Muki poroča, da sta včeraj z njegovo boljšo polovico plezala v Beli peči nad Tržičem. Za cilj sta si izbrala Katastrofulo. Kot je še razbrati iz telegrafskega poročila je bilo zelo luštno in sonce je ravno prav grelo njune ročice. Malo se je sicer Mukiju paralo srce, ko je gnal njuno bogo siroto karjolico po razriti cesti proti steni, a vseeno ne dovolj, da bi dostop opravil peš . Še nasvet: če bo kdo blodil tam okoli naj ima v žepu TOČNO 2x1€ za rampo, ki računa za vstop in izstop, hehe .  

V soboto sva s Primožem plezala v zahodnem delu Triglavske stene. Wisiakovo smer (V, 600 m) sem si želel ze nekaj časa preplezati zaradi primerjave s Tržaško smerjo:). Skala v Wisiakovi je po mojem subjektivnem mnenju zelo dobra za Triglav. Plezanje je zanimivo oz. prava orientacijska zabava .  Vstopa v smer ni tezko najti. Je pa smer delno opremljena, plezati je treba res malo po obcutku za prehode. Klini in razni deli opreme razmetani vsepovsod po skali. V kaksnem trenutku  se znajdes na mestu, kjer najdes po dva ali tri stante nekaj mest narazen. Vecinoma plezas v stilu nekaj med zajedo in kaminom in platastimi sodčki. Nekega posebnega detajla v smeri ni. Izstopila…

Včeraj sva se z Maretom pozno popoldne zakadila v eno kratko smer nad Vršičem. Izbrala sva si Pokljuško smer v JV steni NŠG, ki poteka levo ob Kamenkovem kaminu. V njej najdeš odlično skalo in še boljše možnosti za varovanje z metulji, žal pa jo kazijo svedrovci, ki jih je kar nekaj . Nič ne de, smer je fajn, prehodi zelo lepi in ravno prav za popoldansko rekreacijo. Na vrhu sva bila v mraku, sestopila pa v zavetju noči. Ocena smer je sicer malo previsoka (V+/IV, III), zato predlagava njeno znižanje na IV+/III-IV. Bilo je lepo uživati v hladu vršiških smeri, za razliko od gaganja v dolini .  

Ker je ta teden prav sanjsko vreme za plezanje, seveda nisem zdržal cel teden na tlaki, zato sva šla včeraj, 25.8., z Darkom Podgornikom (AO Tolmin) pogledat v Planjo in zlezla Mansardo (VI+/V, 500m). Je delo izjemne naveze Krivic-Cedilnik iz leta 1969. Smer je lepa, logična, skala pa od solidne do dobre, tudi opremljenost je zadovoljiva, sploh v težjih raztežajih. Tudi večina varovališč je opremljenih. Seveda pa se brez nekaj klinov in aluminijastih prijateljev ni za podajati v steno takega formata. Celotno ostenje zgleda precej divje in kljub množici smeri težko najdeš kako lahko. Spodnji del poteka po razčlembah desno od raza stebra, zgoraj pa po izredno markantni zajedi iz zelo dobre…

Po enotedenskem razgibavanju možganov, sva si z Niko včeraj vzela čas, še za zganjanje fizkulture. Že naši predniki so se borili s takšnimi in drugačnimi zmaji, kar je razvidno tudi iz kakšnega lokalnega grba. V duhu zgodovine, naju je pot zato zanesla pod severno steno ljube mi Ojstrice.    Dostop do stene je ob razgibanem terenu, prijetnem ambientu in cukrastih razgledih minil precej hitro. Kljub zgodnji uri sva bila ta dan pod steno zadnja (druga naveza). Smo si pa zato na varovališčih delali družbo.    Smer je tretja, ki sem jo plezal v severni steni Ojstrice in me je od vseh najbolj navdušila. Postreže z lepimi precej izpostavljenimi prehodi v čvrsti ponekod kar preveč monolitni…

V nedeljo se je dolenjska sekcija odpravila na Vršič. Barbara se je odločila za planinarjenje, s Primožem pa sva se odpravila v Debelakovo, IV+/IV, 450m. Klasika, ki jo je legendarna Mira zlezla v 30 letih. Dostop je prijeten, v kolikor se ti uspe ogniti trumam turistom namenjenim po Hanzovi. Ko prispeš na sedelce pod Slemenovo špico moraš desno. Dostop gre deloma tudi po poti Planica-Pokljuka. Našla sva sicer samo eno markacijo. Pod steno sva prišla po Gamsovih grižah. Takoj na vstopu naju je pričakala kanonada zgornjih plezalcev. Smer ima sicer dobro skalo, zelo redko te preseneti majav oprimek. Kot se za klasiko spodobi gre po naravnih prehodih in s pomočjo vodnička sva jim kar dobro…