Kaj se dogaja

V času pirhov, šunke in hrena smo se Rambo, Busanc, Mojca in jst zakadili na Grossglockner. Vsi smo že nekaj časa debatirali o južnem grebenu in končno smo se napravli in šli. Vreme je obetalo dobre razmere in dobre so tudi bile. Okus je malo pokvarilo spoznanje, da je zimska soba zaklenjena in ni odprta, tako kot to oglašujejo na spletu. Prvi dan smo tako prihropli do štrudl koče, tam prespali, naslednji dan pa zarana zastavili proti vstopu na greben. Spodnji del je dokaj nepregleden in neprivlačen, je zato zgornji toliko lepši in plezljiv. Po kakih 4 urah smo na vrhu poslušali Čehe, gledali gvidote in uživali v razgledih.  

Vsake toliko je treba dat stvarem novo priložnost in evo, tudi Pakla jo je dobila. Za vikend okol 10. aprila smo se Busanc, Franko, Mojca pa jst odpravili tja dol pogledat kako se ima stari Dinko. No, fanta sta lezla neke hude reči, midva z Mojco sva pa uživala v peticah in štiricah. Za poseben uspeh si štejeva, da sva Nosoroga zmogla na trad, hehehe. Drgač pa se Pakla in klima v njej nista nič spremenila. Najbrž me ne bo več videla razen kakega decembra pa v kaki steni, do katere je treba hodit več kot 5 minut.  

Mojca, Bošt in jst smo nekaj preteklih dni prebili v Cortini oziroma na prelazu Falzarego. Šli smo potipat kako se pleza tam in predvsem a imajo kaj zimskih smeri. Prvi dan smo se utaborili na prelazu in se pripravili na prvo noč v našem skromnem domu , šotor imenovanem. Naslednji dan smo potipali zimske razmere v pobočjih Hexensteina in ugotovili, da niso kaj prida. Tako je popoldne minilo v prijetni plezariji na drugi strani prelaza, v steni Lagazuoi. Ker nam je bilo tako zelo všeč, smo tudi tretji dan zabili v isti steni in se popoldne odkotalili nazaj domov. Če vprašate mene je bilo super .    

Kot je že Anže napisal, smo Mojca, Maja, on pa jst že prejšnji vikend pretegovali ude v Begunjščici. Načrti so se spričo slabih razmer sproti spreminjali, vse dokler nismo našli nekaj kar je potešilo naše želje. Glede na vodniček smo udarili nekaj med dvema smerema in dobili vsega po malem - sneg, skalo, travo . Skratka vse za popoln dan v hribih.  

Danes smo izvedli turnosmučarsko skupno turo, če se lahko tako imenuje, saj so se je udeležili le trije tečajniki. Tečajniki so v sončnem vremenu in pršiču lahko spoznali vse lepote turnega smučanja. Na poti smo jim pokazali še osnovne praktične veščine, ki so za turno smučanje potrebne. Z nekaj vaje, vstrajnosti in malo več kondicije pa bo tudi za tečajce turna smuka pravi užitek.  

Z Alešem sva šla danes na Mangartsko sedlo čez Mangartsko planino. Odlično vreme s pomladanskimi temperaturami in lepim razgledom. Na vrhu je malo pihalo. Smuka pa tako-tako. Pomladanske temperature, pomladanski sneg.

Ker se spodobi  (sploh če se pelješ s hubštrauberjem), sem jo pa napisal. ''Vsemogočni Kolm prihajamo,’' sem si dejal zjutraj tam okrog 5:00, ko smo se porazdelili po avtih na vsesplošno znanem parkirišču na Tržaški. O sami poti do tja ne bi izgubljal besed, ker je itak bila tema vse do Avstrije.  V jutranjem svitu so se začeli kazati obrisi mogočnih avstrijskih vršacev, ki jih je z prvimi jutranjimi žarki obsijalo sonce. Na izhodiščno parkirišče smo prispeli brez večjih težav, če izpustimo jutranjo zaspanost in drag čaj, ki smo ga popili na počivališču. Zlaganju opreme iz avtomobilov je sledila mrzla vožnja z motornimi sanmi (razen važičev, ki so se lahko peljali v avtu). Ko smo…

V ponedeljek pred našim kulturnim praznikom smo se Rambo, Mojca in jaz zapeljali do Maltatala potipat, če je ostalo še kaj ledu. Cilj je bil Stranerbach, baje lep in dolg slap. Dolg je res, lep pa tudi, ravno pravšnji za mene starega prdca, ki ne hrepeni po ekstremih in vseh mogočih novodobnih X-ih. In smo šli, ga našli in uspešno tudi preplezali. Nekaj grenkega priokusa je sicer bilo ob novici, da je nekaj dni prej prišlo do nesreče s smrtnim izidom. Ali ipak, kot bi rekli v naši rajnki državi: "E pa sad šta je, tu je." Bilo je fajn.