Kaj se dogaja

Takole je bilo, najboljša izbira za nedeljo, ko je pihal jugozahodnik in je prinašal oblačnost nad Julijce. Ravnoprav snega - pršiča, da ni nevarno za plazove na dovolj podlage in najlepše vreme do popoldneva. Logična izbira po vseh teh parametrih je po Klabčiju prav nezahtevna Struška. Jaz sem se le priklopil. Bilo je kar nekaj naroda navzgor, zaparkirano skoraj vse do koder se je dalo skoraj brez problema z dvokolesnim pogonom. Spodaj idila s soncem in pravo temperaturo, gor pa po pričakovanju nekaj vetra, a ne prehudega, ki bi pokvaril užitek. Šla sva direkt do vrha - do kontejnerja. Od tu se je dalo do koče narediti kar nekaj lepih zavojev na pršiču in pa spihanem snegu (vredno je priti…

Končno lepo vreme in prava zima in šli smo na turni smuk nad 2000m. Štartali smo na Pokljuki se vzpeli na Viševnik kamor se je vzpenjalo še kar nekaj turnih smučarjev in planincev. Na srečo je včeraj zapadlo 15 do 20 cm suhega snega. tako da je bila hoja kar udobna. Z Viševnika smo se spustili proti Jezercu. Tu je bilo kar precej suhega snega, ki se je zadovoljivo držal trde podlage. Na jezercu smo zopet nalepili kože na smuči in se napotili na Veliki Draški vrh. Spodnji del je zaradi napihanega snega mehak nato pa je vedno bolj trd. Z zadnje strmine je včerajšnji sneg odpihnilo in ostala je samo še trda podlaga starega snega, ki za vzpon zahteva dereze. Na zadnji strmini nas je močan veter…

V torek sem se odpravil po mestnih opravkih, potem pa je ostalo še kar nekaj časa za, ... recimo smučanje. Ko sem se peljal proti severu sem se spomnil, da zna biti že nekaj primernega snega nad Kofcami. Tako sem se odpravil tja in ugledal širno belino nad gozdom. Ideja je padla za Kladivo, ko pa sem prikorakal po predirajočih ploščah neshojenega snega po razu na okoli 1700m me Kladivo ni več mikalo, jasneje se je kazalo na levi proti Velikem vrhu. Tako sem jo ubral prečno s smučkami na pot, a ne za dolgo. Trda plošča in stmina sta me prepričala da je varneje mahniti kar peš s smučkami v rokah. Na grebenu je bil pogled na Veliki vrh lep, a le od daleč. Nisem si želel tipati tla v vetrovnem…

Prejšnji teden smo z novimi tečajniki v Vipavi spoznavali tehnike športnega plezanja, ta vikend pa sva se tja odpravila z Zalo, in sicer v Nikolajevo smer (IV/II-III, 375m). Smer je bila sprva precej blatna in džungelska. Sledi plezanje v lepi skali pa malo sprehoda, na koncu pa spet nekaj plezanja. Vreme se je držalo, prav tako midva. Kljub temu sva sestopavala v temi. Romantika ob sončnem zahodu na vrhu je pač neprecenljiva.                     Več slik na http://picasaweb.google.com/miha.moskon/Nikolajeva#

Juhu. Pa se je začela smučarija. Smo šli na Malo Mojstrovko, ker smo se lahko kolikor toliko visoko pripeljali z avtom do prvega snega. Ja, to je sedlo Vršič. Potem pa gas proti v meglo zaviti Mali Mojstrovki. Vzpon je bil kar dober. Le razgleda ni bilo zaradi goste megle. Na poti navzdol pa je malo škrtalo pod smučmi, a nekateri deli so bili prav uživaški le megla nam je malo kvarila orientacijo in občutek za ravnotežje.  

V soboto, 6. 11. 2010 smo bili na prvi skupni turi alpinistične šole. Obiskali smo bohinjske hribe in se s planine Blato povzpeli na Prvi Vogel. Udeležba je bila dobra, vreme pa odlično. Dobro razpoloženje se je zvečer nadaljevalo v koči na Vogarju, kjer smo imeli sprejem.                        

Ker se je našim krajem fronta približevala z zahoda, smo iskali vzhodnejše destinacije in se tako odpravili v Kalnik. Plezališče je relativno veliko (cca. 120 smeri), kampiranje s tekočo vodo pa je mogoče v njegovi neposredni bližini (sicer se lahko spi tudi v Planinarskem domu, kjer odlično kuhajo). Prvi dan smo preživeli na smereh v okolici gradu, drugi dan pa smo plezali Zapadni greben (4c, 150m), za katerega se je izkazalo, da je večinoma lažji od tamkajšnjih markiranih poti. Ob naslednji fronti spet pridemo. Več pa na http://picasaweb.google.com/miha.moskon/Kalnik#  

Pa sva šla. Sama, ker je pač tako naneslo. Z Janezom sva se odločila, da si zaradi stalnih vremenskih neprilik v bolj severno ležečih plezalskih destinacijah za zaključek poletne plezarije privoščiva polna dva tedna sardinijskega sonca. In sva ga dobila. Z avtom do Trsta, potem pa na letalo in malo pred polnočjo (24. september) sva po dobri uri leta že pristala v Cagliariju. Prespala sva kar na letališču, tako da je bil strah, da naju bo kdo sredi noči preganjal, odveč.   Po noči, ki se je vsaj meni vlekla kot kurja čreva, sva šla z avtobusom v center Cagliarija, naprej pa z vlakom do Domusnovas. Železniška postaja v Domusnovas se nahaja nekaj kilometrov stran od mesta (ki je mene na…