Kaj se dogaja

Z Mihatom sva se na lep ponedeljkov dan namenila v Špik. Miha izbere Direttissimo, ker ima daljšo zajedo, jaz ne oporekam, in kasneje mi ni žal. Smer je v zgornji polovici fantastična. Več težav nama je povzročal spodnji del, kjer sva ga malo bluzila po svoje. Najprej malo preveč levo, potem fejst v desno, ojoj, mogoče sva bla pa prej ok, daj idi tu gor pogledat, joj to ni, pridi dol, drek kolko je že ura, daj greva kar v graben pa do Dibonove. In potem sva se našla. Po 12 urah sva na vrhu ujela romantiko zadnjih sončnih žarkov, sestop po Kačjem grabnu pa je ob zgovornih fantih, ki so plezali Direktno minil relativno hitro. Sestop je markiran in neproblematičen, martuljški hribi pa…

V torek popoldan sva z Evo uprizorila štiri urni marš iz Dovja do bivaka pod Luknjo. Prenašanje omar na hrbtu sva si lajšala z rekom: "vsak alpinist mora enkrat peš u Vrata". Naposled z nočjo le doseževa bivak in presenečeno ugotoviva, da je prazen. Zjutraj ne hitiva zato sva pod Wisiakovo smerjo šele nekaj pred osmo. Tam pa na najino presenečenje nemško govoreča naveza. "Smer je kompaktna, greva za njima", si rečeva in se pripraviva na plezarijo. Midva že pripravljena, ona pa še vedno v "hladilniku" za robno zevjo. Vseskozi govorita, a pleza noben. Čukasto se gledava in ko se eden od njiju po zvoku sodeč "strese" v uvodnih metrih, že obupujeva. Potem zopet tišina in pet minut se ne zgodi…

Z Žiletom in Mihom smo se udeležili tabora za perspektivne alpiniste v kopni skali. Priključil se nam je še dobri znanec Marjučo iz Vertikale. V petek pozno svečer je Miha opravil službene obveznosti in odpravili smo se do Belopeških jezer. V dobre pol ure smo pristopili na Staro planino kjer je bil naš tabor. Komisija za alpinizem nam je uredila dovoljenje za šotorenje, tako da je bilo bivanje več kot prijetno. Plezanje v velikih okoliških stenah zahteva zgodnje bujenje, siljenje s hrano in prepričevanje telesa, da je naspano in da je prav prijetno toplo za plezarijo. Čeprav pokonci kocine trdijo nasprotno. Dostop do severne stene Malega Koritniškega Mangarta (MKM) iz planine vzame manj…

"Ej, ko bi premogel pero umetnika, kaj vse bi lahko napletel o Oltarju! Goro bi umestil v središče martuljškega gorskega svetišča in jo uvrstil med številne vršace širom po svetu, ki jih ljudje vseh veroizpovedi častijo kot svete kraje."   Pozni avgust, s čudovito vremensko napovedjo in v mojem dopustnem tednu, je bil končno pravi čas, da se odpraviva na goro Oltar. Mojega mlajšega brata Blaža, zamrznjenca Ao Kamnk in letos zagrizenega obiskovalca gorskih brezpotij, je ta pustolovščina mikala že daljši čas in prijazno me je povabil zraven. Tako sva krenila na pot v meni neznane konce.   Z vršiške ceste proti koči v Krnici pa naprej po markirani poti proti Špiku. Tu sva srečala…

V soboto sva se s Tedijem odpravila na en tak kratek športni dan nad Zadnjico. Popoldne so bile napovedane neke padavine zato sva si izbrala nekaj lažjega, samo tako da ostanemo v formi :). Domislila sva se tega kuclja, ki sva ga lani že obiskala z Dalenjcem. Po 2 urah hoje sva bila pod steno, snedla sendvič in vstopila v kamine v skrajnem levem delu stene. Težavnost ni nikoli presegla klasične štirice (točno to sva iskala, haha), varovanje se večinoma ureja z metulji, na prvem stojišču je ostal en klin. Zgornjo skalno stopnjo sva plezala nenavezana in po dveh urah in pol stala na robu stene. Brez silnega obiranja sva se pobrala dol ob vedno bolj številnih oblakih :). Nastala je Džoli (200…

Zaradi napovedi slabega vremena smo se odpravili na Vršič plezat manj obiskano smer Biljard V+/IV,III, 200m. Po "krajšem dostopu" smo prišli do vstopa v smer. Začetek smeri je res fascinanten, ko kar ne veš kje bi začel. Po začetni plati je plezarija stekla. Uvodnemu detajlu smo se ognili daleč naokrog zaradi mokrote. Celotna smer ponuja dobro skalo, vendar brez previdnosti ne gre. Tako, da smo kar hitro priplezali do vrha in se abzajlali do vznožja. Ker dežja kar ni hotelo biti, nam ni preostalo drugega kot da se lotimo še ene smeri. Za "razplezat" smo se lotili še smeri Severni raz IV-/III, 300m. Začetek je zanimiv potem pa sledi en cel cug *DNK. Od podora, ki se je zgodil nedolgo nazaj…

Dan po odhodu Marije v nebo, sva se z Jurijem Gorjancem podala na izpitno turo za naziv alpinist. Najin cilj je bila Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki. Ker so bile popoldne napovedane plohe in nevihte, sva na pot krenila še v temi in ob prvem svitu že sopihala proti vstopu v smer. Z iskanjem smeri nisva imela težav, saj je Jurij zelo dobro naštudiral vse podrobnosti :). Po kratkem prigrizku in pripravi opreme sva se že začela poganjati po vstopni polici. Smer je bila popolnoma suha in plezanje je steklo, kot po tekočem traku, saj sva si že po treh urah in pol na robu stene segla v roke :). Sledilo je še nekaj orientacijskih ugank in zank, ki pa jih je Jurij uspešno opravil, tako da sva v…

S prvo damo (hešteg:nijivšečime) si vsako leto privoščiva nekaj dni oddiha. Letos, od 17. do 21. avgusta, sva izbrala plezalno dopustniško poplezavanje v Dolomitih. Bazo sva si naredila v kampu "Kod Raše". Gospa je spoznala dolomitsko skalo okoli Falzarega. Plezala sva Via Giordano v Lagazoi Piccolo (180 m, IV-), Spigolo Alpini v Piramide Col dei Bos (300 m, III-IV) in Via Novelau v Torre Grande di Cinque Torri (130 m, IV-/III). Super preživet dopust. Vsakega od treh dni sva plezala lepe, lahke smeri v dobri skali, abzajlala in spoznavala lepe kotičke v bližnji in malo manj bližnji okolici najinih smeri. Obiskala sva Corvaro, La Villo, ostanke prve svetovne vojne. Vreme nama je kljub slabim…