Poleg uvodnega predavanja in začetka nove alpinistične šole, smo z družabnimi aktivnostmi otvorili tudi plezanje na naši steni. Za to je najbolj primeren en in edini FART - Ferajnovska amaterska rekreativna tekma, tokrat že druga po vrsti. Neli in ekipa postavljalcev so pripravili 20 bolderaških in drugih problemov, ki smo jih tekmovalci bolj in eni predvsem manj uspešno napadali. Za konec pa so pripravili še revialno tekmo slepega plezanja, ki je na vse pustila izredno močan vtis. Kapo dol organizatorjem za odlično pripravljene bolderje in program. Na koncu smo najbolj vztrajni pričakali še pečen kostanj. Kot je že stalna rečenica v naših krogih. "Fino je blo. Še bomo šli."

Pravijo, da je FB ena sama neumnost. Meni pa je vendarle omogočil, da sem v soboto doživel uživantsko plezarijo. Pa pustimo podrobnosti.

V soboto zarana sva z Evo Breznikar odrinila iz Ljubljane v Logarsko dolino. Zastavljen cilj je bila Igličeva smer v Mali Rinki. Po slabih dveh urah dostopa, sva zarinila v steno. Takoj za nama pa še kolega iz AO Litija. Sva že mislila, da bova morala hiteti. Pa sta imela kolega druge načrte. Plezat sta šla Debeljakovo varianto Igličeve, tako da sta se po tretjem cugu ločila od najine smeri. Z Evo sva si zato lahko vzela malo več časa za zahtevnejše raztežaje. Skala je odlična, smer lepo speljana, skratka res lepa uživaška plezarija.

Žal pa na vrhu nisva bila poplačana z lepimi razgledi, ker so bili vrhovi odeti v gosto meglo, jugovc pa je vlekel kot nor. Tako sva jo prav na hitro ucvrla po Turskem žlebu navzdol do Okrešlja, kjer sva se malo odpočila in okrepčala pred povratkom v sončno Ljubljano.

Dan je bil lep, cilj dosežen, za FB pa en HURA.

Po dveh dneh intenzivnih pogajanj in priprav, smo se Sandra, Marko in jaz pognali v, pred kratikim z našega AO že obiskano, smer v Debelem vrhu. Kljub »pokvarjenim« budilkam, od strmega dostopa pekočih nogah, občasnem rahlem dežju, smo se dobre volje razgibali skozi prvi raztežaj opremljene smeri. Pri naslednjem raztežaju smo ugotovili, da so ti predolgi, saj smo morali narediti vmesno varovališče. Pri tretjem je bila ista zgodba, pri četrtem pa smo že bili sklepčni, da plezamo s krajšo vrvjo. Z višino je veter vedno bolj pritiskal, je pa zato plezarija postajala vedno bolj uživaška. Vsake toliko je sledil odsek trav, kot nalašč za uporabo Žiletove prvine. Drugačen obraz pa je imel drugi detajl smeri, ta nas je zaradi otrplih prstov spustil čez le s tehniko. Poplezali smo na vrh, naredili vse ceramonije kot se zagre in šli hitro proti avtu. Na svoj račun so pri Emi prišli še naši trebuhi in se zadovoljni z novimi plani odpeljali domov.

Po več kot enomesečnem potovanju je bilo treba v hribe sprobat formo. S Primožem se dogovoriva za soboto, ko naj bi bila vremenska napoved še okej. Ideja za smer pade: SV raz Kalške gore. Meni se zdi preveč severna (mrazzz), Primožu pa bolj vzhodna, 'saj bova itak zgodi štartala pa na jugu bo jugozahodnik bril pa če so oblaki je itak vseeno, kje si'. Zmaga vzhod, zato se v ne več tako ranem jutru v slogu heavy and fast podava pod steno. Vzhodna stran se v vsej svoji toploti pokaže le na dostopu, ko zašvicava v siju toplih sončnih žarkov. Ni kaj, tile dostopi nama res ležijo, sva mela ves čas občutek, da sva počasna pa sva bla že v dobri uri gor pa še light and fast, namenjeni na Kokrsko sedlo, naju sploh niso prehiteval! No, zdaj pa pride del ture, zaradi katerega nama more budilka zvonit sredi noči: plezanje. Smer se začne v levo usmerjeni zajedi/rampi približno 50 m od najnižje točke raza. Naj še povem, raz je raz le od daleč. Od blizu je zaobljena plata, za lažjo predstavo. Torej, ko po rampi prideš do lopice, greš proti desni po platah do travnika, od tam pa po šodrastih travah še bolj desno do kamina. Tam sam jaz šla preveč direktno navzgor, s čimer sem si prislužila navzdol usmerjeno prečnico. Kot druga. In jo preživela. Naprej pa po kaminu do lijaka, ki je vpadnica za razne projektile in navzgor po lažjem svetu, ki je ravno tako težak, da se ne moreš razvezat, še 200 m do vrha.

Skala je bila kar ok, ko se navadiš na trave, seveda. Sonca ni bilo, zato je bilo res vseeno, ali sva na J ali S strani. Namesto oblakov je bila megla. Lahko bi smer preimenovali tudi v Raz meglic. Bi ji pristajalo. Res imaš tak občutek, da si nekje daleč daleč, le pohodnike slišiš od spodaj, kako si (neubrano) popevajo Kekčevo pesem in prožijo meliško kamenje. In kar naenkrat se meglice za ene 5 sekund razkadijo in vidiš, da je pot čisto blizu… Ampak tudi do vrha ni bilo takooo zelo daleč. Čas je relativen pojem. Jaz sem si ga krajšala z vsaj petimi različnimi pesmimi, ki so mi šle po glavi (Kekčeva pesem, Mojčina pesem, спасибо – neumen ruski komad s transibirske, Boulevard des airs, Meduze…). Kako se je kratkočasil Primož, ne vem. Po nekajurnem tavanju v megli sva dosegla vrh, juhu!

Moram priznati, da se mi smer ne bo vpisala na seznam najlepših, vendar slaba tudi ni bila. V njej sem pridobila spretnost stopanja na mokre trave. Žal se ključne veščine v megli (da se nasloniš nanjo) nisem naučila. Pa drugič.

Slik je bolj malo, saj ni bilo prave svetlobe...