Kaj se dogaja

Končno. Vremenska napoved obljublja sonce, ki smo ga na preteklih skupnih turah tako pogrešali. Ob 7.00 se zberemo v Ljubljani na standardnem mestu, se razdelimo po avtih in odpeljemo proti Vipavi. Uro kasneje že sopihamo proti poligonu na sektorjih Tri votline, Pikapolonica in Triptih, kjer bomo ponavljali manevre letne plezalne tehnike in se spoznavali s samoreševanjem. Bilo je le nekaj stopinj nad lediščem, zato smo komaj čakali pričetek akcije. Najprej nam je vodja ture Kruh demonstriral manever samoreševanja. Čaki, kaj? Toliko štrikanja, stopna zanka, prsna zanka, manchard, avtoblok, gor pa dol pa spet gor pa spet dol, kje smo ostali? Praktični del je pojasnil mnogo vprašanj. Vsak…

S Polijem sva izkoristila to hribovsko popolnost, ki je že nekaj časa v zraku, in šla včeraj na lepše. Loška Koritnica ima sneg, ampak ne toliko, da bi lahko uresničila plane, ki jih človek naredi v topli postelji. Sneg se pač ni sipal tja kot sva pričakovala. Je bil pa zato kje drugje in pikat se je dalo. Pa še matrala sva se manj in bla podnevi dol. In odkrila miklavževo presenečenje. In Loško steno sem od blizu spoznala od njenega največjega navdušenca. Ferata pod Plešivcem je mestoma zaledenela, kar je poskrbelo za delikaten dostop in skorajda bizaren sestop. Bilo je zabavno.

Včeraj sva z Dalenjcem zavila pod Veliko Mojstrovko in se podala v Smer Debelakove. Stena zgleda zelo suha ampak se najdejo zaplate snega, višje pa jih je vedno več, pa tudi obilnejše so :). Kot povsod, so tudi tukaj dobre razmere, edino v predzadnjem raztežaju je snega premalo za uživaško pikanje, zato ti ne ostane drugega kot delikatno plezanje čez katerega se poleti sprehodiš :). Ker sva hotela užiti dan v popolnosti, sva si za plezanje vzela veliko časa in v trdi temi tulila v veter na robu stene in se tolkla po plečih :). Kaj naj rečem, meni je bila težka smer, v kateri je bilo treba kar delati :). Družbo sta nama delala dva mariborčana, ki pa sta v zgornjem delu dala v prestavo višje…

Tomo me je s fotkami iz Kamniških premamil, da sem tudi sam v soboto zavil v tiste konce in se podal proti Kalški gori v upanju na vsaj kako zaplato snega. Želje so se mi uresničile, saj se dve srečal že na dostopu na Kokrsko sedlo, eno pod steno in eno celo v steni :). Skratka snežne razmere so sijajne, da ne rečem fantastične :). Kljub temu sem se vseeno podal po smeri Levstek-Zupet navzgor, po Najlon kratki navzdol in po Desni grapi še enkrat navzgor ter sestopil po planinski poti. Vse smeri so lahke, skrotaste a zaradi spolzke, zdelo se je požlejene, skale sem tu pa tam zahteval pomoč cepinov :). 

V torek sva z Žiletom po šihtu odrinila proti Grossglocknerju vreme je kazalo na jasnino z nekaj vetra. Ponoci sva dostopila do udobne zimske sobe Studlhutte, kjer sva se razkomotila in v sredo zjutraj odrinila proti omenjeni smeri. Z rahlo ranjenim korakom sva prisopihala pod smer, ki je delovala suho a dokler nisi tam neveš kako je :). V smeri so bile super razmere, res dobri ledni raztežaji in tudi nekaj miksa. Tempo se v smeri ni povečal tako, da sva bila na vrhu v trdni temi. Potem pa se je komaj začelo, sunki vetra, ki so naju premetavali in slaba vidljivost zaradi snega, ki ga je veter prenašal sta odločila da prenočiva v zimski sobi na Erzherzog Johann hutte in zjutraj nadaljujeva s…

Ker se dobro blago pri nas ne hvali samo, sem rekel "klinc jih vidi" (Željo, 2016) in napisal prispevek. Naj se ve! Kaj!   Pretekli vikend se je v Češnjici pri Kropi zaključil Odprti slovensko-hrvaški pokalu v lednem plezanju. Odlične predstave sta pokazala naša člana Sašo Žitnik - Žile in Miha Močnik - Gres. V pokalu je v moški konkurenci dominiral član AO Kranj Janez Svoljšak. Železničarja pa sta v skupnem setevku slovenskega dela pokala osvojila 3. (Žile) in 4. (Gres) mesto.   "Kapo dol fantom" (Katanec, 2000 - 2016).   Več podatkov, uvrstitev in slikovnega gradiva najdete na spodnji povezavi: http://pzs.si/novice.php?pid=11423

S Prvo damo sva izkoristila solidno vremensko napoved, se odpeljala v Vipavo in se zapodila v Nikolajevo smer. Če je ARSOtov Aladin za skupno turo napovedoval pesimistično in je vreme dostavilo optimistično, v najinem primeru žal ni bilo tako. Prvi dež je pobožal najini lici v trenutku, ko sva se navezala na štrik. Kljub temu sva se optimistično lotila prvih dveh raztežajev. Ko sem se želel spopasti s platasto štirico, pa je vreme reklo ne. Že načeta morala Prve dame in podrsavanje mojih plezalk sta bila zadnja argumenta za povratek pod steno. V dveh mokrih in enem suhem abzajlu sva se pod steno prepričevala, da sva storila prav. Z ranjenim ponosom in mokro opremo sva se vračala do avta.…

Prerivanja tokrat ni bilo. Ko smo si Larisa, Rok, Janko, Marko in Marjeta od blizu ogledali tulanje, orodjarjenje ali kakor koli že imenujemo demonstracijo, ki sta jo prikazala Slatki in Metek, je vnema med nami začetniki popustila. Da se je moral prvi v eni "usra..." štirki usesti in je že po nekaj gibih z buteljkama v rokah obtičal drugi, nikakor ni pomagalo. Tretjemu je šlo bolje, a sta peti in šesti s praskanjem na mestu spet učinkovito potolkla malce dvignjeno moralo. Naša inštruktorja sta že začela delati načrte o zgodnjem kosilu nekje na toplem, ko se je nebo le odprlo. Tekma med spoloma nam je dala krila, da so še stroji poleteli. In le kdo bi v tej vnemi mislil na izpenjanje…