Kaj se dogaja

Tomo me je s fotkami iz Kamniških premamil, da sem tudi sam v soboto zavil v tiste konce in se podal proti Kalški gori v upanju na vsaj kako zaplato snega. Želje so se mi uresničile, saj se dve srečal že na dostopu na Kokrsko sedlo, eno pod steno in eno celo v steni :). Skratka snežne razmere so sijajne, da ne rečem fantastične :). Kljub temu sem se vseeno podal po smeri Levstek-Zupet navzgor, po Najlon kratki navzdol in po Desni grapi še enkrat navzgor ter sestopil po planinski poti. Vse smeri so lahke, skrotaste a zaradi spolzke, zdelo se je požlejene, skale sem tu pa tam zahteval pomoč cepinov :). 

V torek sva z Žiletom po šihtu odrinila proti Grossglocknerju vreme je kazalo na jasnino z nekaj vetra. Ponoci sva dostopila do udobne zimske sobe Studlhutte, kjer sva se razkomotila in v sredo zjutraj odrinila proti omenjeni smeri. Z rahlo ranjenim korakom sva prisopihala pod smer, ki je delovala suho a dokler nisi tam neveš kako je :). V smeri so bile super razmere, res dobri ledni raztežaji in tudi nekaj miksa. Tempo se v smeri ni povečal tako, da sva bila na vrhu v trdni temi. Potem pa se je komaj začelo, sunki vetra, ki so naju premetavali in slaba vidljivost zaradi snega, ki ga je veter prenašal sta odločila da prenočiva v zimski sobi na Erzherzog Johann hutte in zjutraj nadaljujeva s…

Ker se dobro blago pri nas ne hvali samo, sem rekel "klinc jih vidi" (Željo, 2016) in napisal prispevek. Naj se ve! Kaj!   Pretekli vikend se je v Češnjici pri Kropi zaključil Odprti slovensko-hrvaški pokalu v lednem plezanju. Odlične predstave sta pokazala naša člana Sašo Žitnik - Žile in Miha Močnik - Gres. V pokalu je v moški konkurenci dominiral član AO Kranj Janez Svoljšak. Železničarja pa sta v skupnem setevku slovenskega dela pokala osvojila 3. (Žile) in 4. (Gres) mesto.   "Kapo dol fantom" (Katanec, 2000 - 2016).   Več podatkov, uvrstitev in slikovnega gradiva najdete na spodnji povezavi: http://pzs.si/novice.php?pid=11423

S Prvo damo sva izkoristila solidno vremensko napoved, se odpeljala v Vipavo in se zapodila v Nikolajevo smer. Če je ARSOtov Aladin za skupno turo napovedoval pesimistično in je vreme dostavilo optimistično, v najinem primeru žal ni bilo tako. Prvi dež je pobožal najini lici v trenutku, ko sva se navezala na štrik. Kljub temu sva se optimistično lotila prvih dveh raztežajev. Ko sem se želel spopasti s platasto štirico, pa je vreme reklo ne. Že načeta morala Prve dame in podrsavanje mojih plezalk sta bila zadnja argumenta za povratek pod steno. V dveh mokrih in enem suhem abzajlu sva se pod steno prepričevala, da sva storila prav. Z ranjenim ponosom in mokro opremo sva se vračala do avta.…

Prerivanja tokrat ni bilo. Ko smo si Larisa, Rok, Janko, Marko in Marjeta od blizu ogledali tulanje, orodjarjenje ali kakor koli že imenujemo demonstracijo, ki sta jo prikazala Slatki in Metek, je vnema med nami začetniki popustila. Da se je moral prvi v eni "usra..." štirki usesti in je že po nekaj gibih z buteljkama v rokah obtičal drugi, nikakor ni pomagalo. Tretjemu je šlo bolje, a sta peti in šesti s praskanjem na mestu spet učinkovito potolkla malce dvignjeno moralo. Naša inštruktorja sta že začela delati načrte o zgodnjem kosilu nekje na toplem, ko se je nebo le odprlo. Tekma med spoloma nam je dala krila, da so še stroji poleteli. In le kdo bi v tej vnemi mislil na izpenjanje…

Če smo doslej bolj tipali, gre zdaj zares. Tretja tura alpinistične šole naj bi nekoliko bolj odstrla zastor v svet alpinizma. Tokrat nas ni zeblo, celo 'zašvicali smo se ful', ko smo v nedeljskem jutru marširali proti vipavskemu alpinističnemu poligonu. Tudi deževalo ni, ampak se nam je vsake toliko nasmehnilo sonce. Izdelava različnih sidrišč, priprava na plezanje, sporazumevanje in napredovanje naveze, nameščanje klinov in drugih varoval, priprava sidrišča za spust in spust ob vrvi ... Učili smo se alpinistične abecede, ki se nam, ko moramo stvari prijeti v svoje roke, včasih še vedno zdi kot kaka jedrska fizika. Nismo še suvereni, pogosto tudi šlampasti. Vemo, da nas čaka še dosti…

Sredo smo Gres, Poli, Cuker (tri hrane:) in jaz namenili dvem ljubeznim. Hribom in ferajnu. Z Boštom sva šla v Severozahodni greben, druga dvojica pa v Kratkohlačo. Kljub temu, da snega praktično skoraj ni več, se je mestoma vseeno gazilo do kolen. Sneg je bil južen, razmere pričakovano nikakve. Pa je bilo vseeno super. Greben je res uživaški, varovala sva se en cug, večinoma pa ni večjih težav. Sestopila sva čez Srebrno sedlo v Repov kot, v dolini pa sta naju že čakala navdušena prijatelja, ki nista mogla prehvalit "hukov" v Kratkohlači. V stilu dneva smo zaključili na ferajnovskem martinovanju.      

Sprejem bil je živ! Nekoliko zaspani še smo lezli iz avtomobilov na planini Blato, pa četudi ni bilo ravno zgodaj. Za nekaterimi je bila že ena noč na Vogarju, glavni razlog pa, da je bila prva novembrska sobota pač siva. A so nas kaj hitro za dobrodošlico prebudile prve dežne kaplje. Nismo se dali, pisana karavana je po brezpotju krenila proti Jezerskemu Stogu. Ucvrli smo jo po strugi grabna, pa po uhojeni poti čez planino Krstenica, po grebenu do skal, potem pa še nekaj plezanja in že smo bili na vrhu. Ne, ne, ni šlo tako zlahka, kot se sliši. Druga skupna tura je bila pravzaprav pravi mali oviratlon. Dežne kaplje so se spremenile v naliv, gorski vetrovi so nas skorajda prestavljali po…