Kaj se dogaja

Isti dan, ko se je odvijala kolesarska zadeva juriš na Vršič, sva se z Željotom odpravila v smer Debelakove v Veliki Mojstrovki nevede, da je bil očitno tudi juriš v to smer na ta dan. Beri vsaj 8 navez v smeri. Ker je bila smer za izpitno turo, je Željo vse zadeve do potankosti naštudiral in temu primerna je bila tudi ura odhoda. Pod smerjo sva bila prva, a ne za dolgo. Prve 3 raztežaje je plezarija izgledala kot, da z drugimi navezami pletemo pulover iz vrvi. Odločiva se, da malo počakava in eno navezo spustiva naprej. Od tu naprej se je pa začelo uživanje. Željo je suvereno vijugal po steni in odplezal vse težje odstavke smeri. Po 4,5h sva bila na vrhu in se že mastila s sendviči. Sledil…

Včeraj sva se kljub grožnjam s plohami z Jankotom podala v Zadnjico pogledat Malo Špičje. Če bo šlo, super, če ne pa tudi je bil moto, ko sva zjutraj začela dolg dostop. S pašnim korakom ostarelega gamsa sva bila v slabih 3 urah pod steno. Dokaj optimistično sva gledala prehode in si bila enotna, da poskusiva. Z vsakim metrov je smer bolj presenečala. Pozitivno :). Skala je bila vedno boljša, prehodi vedno bolj nori, klanci pa tudi:). Velika odlika stene so številne gredine in police, ki omogočajo zelo udobna sidrišča :). Zadnji trije so fantastični, najprej po čudoviti zveriženi poči, nato po drugi poči in prestop levo v tretjo poč, za zaključek, preden stopiš na tople trave vrha, pa še…

Prejšnjo soboto smo ga s Špelo in Evo mahnile na Okrešelj, v dolgo (to pravim v letih) načrtovano Vzhodno v Mali Rinki. Veliko smo razglabljale in rešile svet že preden smo prišle do piva. Smer je luštna, postregla ni z nobenim presenečenjem, samo z lepo plezarijo. Ampak vrh ni bil še niti pol poti, kajti tiste trave na vrhu so od nas zahtevale popolno predanost uživanju. Lepo se je bilo po dolgem času navezati na štrik v troje, še posebej s čukicami.   Še pred naslednjim koncem tedna pa sva se z Anjo zaradi nenajboljpopolne napovedi na koncu odločile za Vršič. Bili sva Petkovi divi - sami v steni. Plezali sva Spominsko smer Srečka Rihterja, ki je naravnost odlična. Sama res lepa…

Minulo soboto zvečer sva s Ciganko prasnila na kočo na Klemenči jami, prespala v družbi nemško govorečih smrčačev in slovensko govorečih šušljačev :) . V nedeljo zjutraj pa prijela za odlično skalo v Ojstrici, z namenom preplezati Spominsko smer Iva Reye ali tako imenovanega Zmaja. Plezarija je zahvaljujoč dobri skali lepo stekla. Začetne raztrežaje sva poplezala nenavezana, našla izvoz v Zmaja, zlezla prvi težji raztrežaj in ko sem že sam pr sem mrmral „orientacija danes nama pa res dobr teče“ sva ubrala varianto za „tapridne“ :) .Sfalila sva detajl smeri in vzporedno preplezala, z eno jebo opremljeno, zajedo majavih oprimkov in spodobne težavnosti (Nejčeva smer ?). Nad zajedo sva spet…

V nedeljo, 28. 8. 2016, sva se tečajnika spopadla z nič kaj lepo zvenečo Pocarsko smerjo v vzhodni steni Male Mojstrovke (Grebenec). Po krajšem, a žgočem dostopu iz Vršiča sva z molitvijo po senci le dospela do vstopa, od koder se je ravnokar podala ena naveza. Zaradi dokaj krušljivega terena in morebitnega proženja kamenja sva v steno, ki je na srečo obetala zavetje pred soncem, zagrizla šele kako uro kasneje. Z rdeče obarvanimi svedrovci dobro opremljen poligon, prvotno urejen za urjenje Slovenske vojske, v spodnjem delu ponuja nekoliko lažjo, a precej gruščnato plezarijo (če smo iskreni, DNK – beri slovar nekaj prispevkov nižje ;)), kar pa se v drugem delu z vstopom v kratek kamin in…

Z Mihatom sva se na lep ponedeljkov dan namenila v Špik. Miha izbere Direttissimo, ker ima daljšo zajedo, jaz ne oporekam, in kasneje mi ni žal. Smer je v zgornji polovici fantastična. Več težav nama je povzročal spodnji del, kjer sva ga malo bluzila po svoje. Najprej malo preveč levo, potem fejst v desno, ojoj, mogoče sva bla pa prej ok, daj idi tu gor pogledat, joj to ni, pridi dol, drek kolko je že ura, daj greva kar v graben pa do Dibonove. In potem sva se našla. Po 12 urah sva na vrhu ujela romantiko zadnjih sončnih žarkov, sestop po Kačjem grabnu pa je ob zgovornih fantih, ki so plezali Direktno minil relativno hitro. Sestop je markiran in neproblematičen, martuljški hribi pa…

V torek popoldan sva z Evo uprizorila štiri urni marš iz Dovja do bivaka pod Luknjo. Prenašanje omar na hrbtu sva si lajšala z rekom: "vsak alpinist mora enkrat peš u Vrata". Naposled z nočjo le doseževa bivak in presenečeno ugotoviva, da je prazen. Zjutraj ne hitiva zato sva pod Wisiakovo smerjo šele nekaj pred osmo. Tam pa na najino presenečenje nemško govoreča naveza. "Smer je kompaktna, greva za njima", si rečeva in se pripraviva na plezarijo. Midva že pripravljena, ona pa še vedno v "hladilniku" za robno zevjo. Vseskozi govorita, a pleza noben. Čukasto se gledava in ko se eden od njiju po zvoku sodeč "strese" v uvodnih metrih, že obupujeva. Potem zopet tišina in pet minut se ne zgodi…

Z Žiletom in Mihom smo se udeležili tabora za perspektivne alpiniste v kopni skali. Priključil se nam je še dobri znanec Marjučo iz Vertikale. V petek pozno svečer je Miha opravil službene obveznosti in odpravili smo se do Belopeških jezer. V dobre pol ure smo pristopili na Staro planino kjer je bil naš tabor. Komisija za alpinizem nam je uredila dovoljenje za šotorenje, tako da je bilo bivanje več kot prijetno. Plezanje v velikih okoliških stenah zahteva zgodnje bujenje, siljenje s hrano in prepričevanje telesa, da je naspano in da je prav prijetno toplo za plezarijo. Čeprav pokonci kocine trdijo nasprotno. Dostop do severne stene Malega Koritniškega Mangarta (MKM) iz planine vzame manj…