V sredo sva s Struko po naporni noči pozabila na smele načrte in se zapeljala na Vršič. Ideja je bila nekaj kratkega in z malo dostopa. NŠG nama ni dišal, zato sva zavila pod Prisojnik in dobila vse tisto, česar nisva želela :). Že dostop je najini prepiti telesi pošteno namučil, a sva se pod steno za silo zbrihtala in vstopila v Pavletovo smer Beli trikotnik. Smer je lepa, težavnost za naju ravno pravšnja, skala dobra, klinov malo, skratka popolna :). Med plezanjem so obupale še zadnje vinske mušice in do vrha stene sva se prečistila in naužila svežega gorskega zraka :). Sestop po planinski stezi je minil relativno hitro in še za dne sva srkala pivo v Kranjski Gori :). Skratka, popoln dan v smeri, ki se jo splača it. Tudi če je dostop malo daljši in napornejši :).

Dogodivščine iz dveh manj znanih smeri, ki sva jih v tednu Dolomitov preplezala z Miho Janežem (AO Rašica). Prva je zračna lepotica v Cirspitze, ki jo pravzaprav ubere na predvrh Insam Spitze, smer pa se imenuje po Bernardiju, avtorju vodničkov. Najprej smo se z Maurom narobe razumeli, saj dvoumno opiše in fotografira vstop. Posledica je bila borba s previsno zajedo, 40 metrov prenizko, kjer sem se moral presneto potruditi, da sem se prebil do prvega 'abzajl sidrišča': napokan kamen, ki ga je nekdo zagozdil kot jebico v zajedi, opremljen s prusikom. Pravzaprav se nisem mogel odločiti ali bi se spustil na to sumljivost ali leseno zagozdo s trdo belo vrvjo, ki je tam verjetno še od Comicijevih časov dober meter pod njim. Nato sva še enkrat interpretirala, poplezala višje in končno zadela vstop (kot za Demetz Führe, tik pred zdajci pa 30m levo čez travne vesine). Smer zaznamuje lepa plezarija, velika izpostavljenost, zračne prečke in zračna vertikala. V detajlih opreme ni veliko, je pa ravno tam, kjer si jo želiš. En lepo opremljen abzajl te pripelje na markirano pot. Smer je res odlična.

Druga smer je bolj zlovešča in manj priporočljiva. Teče po slikovitem stolpu, desno od oblegane ferate na Exnerturm. Kdor je opazil viseči most, ki na vrhu povezuje stolp s Sella masivom, je videl tudi rob kjer smer začenja in se na koncu vanj izteče. Smer je nova, odprta šele leta 2010 in temu primerno resna, čeprav vodniček o tem nič ne pove (pravi celo: lep potek smeri in lepi raztežaji). Začinijo jo vsaj tri dejstva: je neočiščena, podrta in krušljiva, še sploh v 'lažjih' delih (čeprav za skalo piše: gut/ausgezeichnet); v njej skorajda ni opreme, tudi zelo malo sidrišč, kar jo naredi orientacijsko zahtevno; varovanje absolutno nameščaš sam; na 420m dolžine je 6 klinov, marsikdaj manjkajo celo tam, kjer skica pravi, da so; tudi skalnih ušes ni toliko kot pravi skica in jih v prostranem svetu redko najdeš; in še najbolj resna zadeva - detajli niso opremljeni. Zajede dvakrat V in IV+ sva zlezla na frende. Če jih je zmanjkalo, je moralo iti brez. V precej pokonci plošči IV+ ni bilo možnosti nameščanja varovanja, en frend na 35 metrov in dve provizorij zanki za kvazi roglje. V skici je v tem raztežaju označeno eno skalno uho, ki ga seveda, ko si sredi 20x30m plošče, nikakor ne najdeš in v pokonci plezariji na sumljivih stopih in minimalcih tudi ne moreš iskat. Kladivo in klini (tudi klin sem zabil in bi še kakega, če ne bi bilo vse tako podrto) ter komplet metuljev so v tej smeri nujna in obvezna oprema; kot se je izkazalo prva pomoč tudi. Poleg živcev in časa, je namreč smer vzela eno plombo (no, dejansko jo je frutabela, a vseeno kriviva smer), prebila eno čelo tik pod čelado (no, kamen jo je, a tudi za to je kriv kršast IV+), nič resnega, le nekaj krvi. Skratka, ko sva po osmih urah in vseh prigodah prišla na vrh, zagledala povrhu še dva svedrovca, brez ušes, ki sta tam očitno ostala od preteklega reševanja, sva bila zelo vesela, da sva s smerjo opravila in ne obratno. Smer ni lepa, je pa scena na vrhu toliko lepša in bolj slikovita, pa tudi viseči mostič ni od muh. Midva jo ceniva na V+, glede na prej opisano v Cirspitze, pa je primerljivo vsaj za pol ocene težja, torej okoli VI. O ostalih smereh, ki jih je Lancia tim lezel v mešanih navezah pa bodo več povedale Špela in Ivana.

S Petro sva se v nedeljo vrgla v Vodnjak želja. Med tauhanjem sva ujela čudovito kajlo. Sicer pa čudovita in v spodnjem delu hudo izpostavljena smer.

Precej kislemu vremenu navkljub smo vseeno plezali :-).

Apdejt: Slavc prispeval nekaj lepih slikc, dodal na koncu :).

V nedeljo sva šla z Dalenjcem pogledat še neke stvari v Mlinarico, ki smo jih zacahnili že lani a pustili za letos :). V skrajnem desnem delu Podostenja Kanceljnov se je nakazala možnost za novo smer, ki bi bila idealna za dostop pod S steno Kanceljnov, kjer sem imel ugledano še eno linijo. Rečeno, storjeno in v pašnem koraku ostarelega, in sedaj že malce osivelega gamsa, sva zavandrala v Mlinarico :). Za ogrevanje sva splezala novo smer in ji nadela ime Dostopna smer :). Je čisto dostojna smer v kompaktni skali, klasične težavnosti spodaj in lažja zgoraj. Skratka primerna za popoldne :). Tako sva se znašla pod Kanceljni in zarinila v od spodaj gledano precej strmo steno. Ampak kot je že navada, ko si noter se perspektiva spremeni in tudi midva nisva rabila pretirano napenjat bicepsov :). V spodnjem delu je skala fenomenalna, tudi višje je na strmejših delih odlična, sicer pa klasična slovenska ampak daleč od podrtije ;). Po dobrih 4 urah in pol sva se smejala na vrhu stene in študirala, kako se pride dol :). No tudi sestop je prav enostaven, tako da sva bila v dobrih dveh urah nazaj pod Zidno steno. Drugi smeri sva nadela ime Golum, najtežje mesto je previs v drugem raztežaju, ocenjeno s V+, ostalo pa okoli štirice ali manj. Skratka super dan in še ena uganka je razrešena ;)