Kaj se dogaja

V petek zvečer sva se s Polijem zapeljala, no dlje časa vozila zaradi gospoda Putina, do planine Zapotok. Pozno sva prišla do staje in prespala. Zjutraj sva se ob zvokih premikajoče konzerve tune, ki jo je pomivala zapotoška zverina, zbudila in se odpravila proti Srebrnjaku. Najin cilj je bila Bratovska, ki sva jo hitro našla in uživala v super plezariji. Družbo nama je delala hrvaška naveza, s katero smo skupaj sestopili. Spakirala sva stvari iz Zapotoka in turo zaključila v Mojstrani na pici. Zapotok in Srebrnjak sta me res navdušila, zaradi neokrnjenosti in super skale. Bil je lep dan.        

Ta vikend so se kolesarski načrti sfižili, ker naj bi bilo v Dolomitih slabo vreme in sem kolo zamenjal za štrik. V soboto sem bil mentor Vanču pri izpitni turi za starejšega pripravnika. Plezala sva Zajedo v Skuti. Smer ima dobro skalo in je dobro varovana s klini. V težjih raztežajih je klinov že kar preveč. Ko iz težavnejšega dela izstopiš so klini zelo redki oziroma jih je težko najti, ker je možnih prehodov več. Pozitivno me je presenetila kompaktna plošča z ušesi v zgornji tretjini. Zajeda in previsi so bili precej mokri, a dobra skala in obilo zabitih klinov omogočajo varno plezanje. Vanč si je želel težje raztežaje plezati v vodstvu in ker letos nisem ravno vplezan, se njegovi želji…

Zaradi, kot vedno, vremena sva z Mihatom predčasno začela najin dopust v Val di Mellu. Po dolgotrajni vožnji čez prelaze iz Dolomitov nama je v večernih urah uspelo ugledati simpatično vasico San Martino. Naslednje jutro sva se podala par kilometrov višje v dolino Mello, ki je navdušila z granitom in s pogledi. Plezanje po pokah v katere frendi kar letijo in po platah, kjer se ti z varovanjem ni potrebno ukvarjati, ker ga ni, je bilo nekaj popolnoma novega. Iz sten pa pogled na pravljično dolinico s slapovi, kamnitimi hiškami in balvani. Dolina je nacionalni park, kar je edino primerno, in za vikend privabi (pre)veliko število ljudi. Lotevala sva se samih klasik, ker brez nekaterih smeri…

V torek, sva se s Polijem zapeljala do Jezerskega, z namenom splezat Jubilejno v Dolgem hrbtu. Kar je bil že plan par sezon, ampak se je smer kar izmikala :). Ko sva prisopihala do smeri, sva že od daleč sumila, da bo malo mokra. Za najbolj delikatnega se je izkazal gnil previs, ki sva ga z nemalo neprimernih besed premagala. Tudi kamini niso dosti zaostajali, ampak so naju prijazneje spustili mimo. Drugače je smer lepa, poplezaš še do vrha, poješ speštan sendvič in se spustiš do Češke koče. Prav tako sva v četrtek nad Vršičem imela strašne ambicije, ki pa so se zaradi čudne krušljivosti in hrepenenja po dolomitski monolitski skali končale v smeri Košir- Brelih. Užitkarsko je na vrhu spet…

V sredo sva s Struko po naporni noči pozabila na smele načrte in se zapeljala na Vršič. Ideja je bila nekaj kratkega in z malo dostopa. NŠG nama ni dišal, zato sva zavila pod Prisojnik in dobila vse tisto, česar nisva želela :). Že dostop je najini prepiti telesi pošteno namučil, a sva se pod steno za silo zbrihtala in vstopila v Pavletovo smer Beli trikotnik. Smer je lepa, težavnost za naju ravno pravšnja, skala dobra, klinov malo, skratka popolna :). Med plezanjem so obupale še zadnje vinske mušice in do vrha stene sva se prečistila in naužila svežega gorskega zraka :). Sestop po planinski stezi je minil relativno hitro in še za dne sva srkala pivo v Kranjski Gori :). Skratka, popoln dan…

Dogodivščine iz dveh manj znanih smeri, ki sva jih v tednu Dolomitov preplezala z Miho Janežem (AO Rašica). Prva je zračna lepotica v Cirspitze, ki jo pravzaprav ubere na predvrh Insam Spitze, smer pa se imenuje po Bernardiju, avtorju vodničkov. Najprej smo se z Maurom narobe razumeli, saj dvoumno opiše in fotografira vstop. Posledica je bila borba s previsno zajedo, 40 metrov prenizko, kjer sem se moral presneto potruditi, da sem se prebil do prvega 'abzajl sidrišča': napokan kamen, ki ga je nekdo zagozdil kot jebico v zajedi, opremljen s prusikom. Pravzaprav se nisem mogel odločiti ali bi se spustil na to sumljivost ali leseno zagozdo s trdo belo vrvjo, ki je tam verjetno še od…

S Petro sva se v nedeljo vrgla v Vodnjak želja. Med tauhanjem sva ujela čudovito kajlo. Sicer pa čudovita in v spodnjem delu hudo izpostavljena smer.

Precej kislemu vremenu navkljub smo vseeno plezali :-). Apdejt: Slavc prispeval nekaj lepih slikc, dodal na koncu :).