Kaj se dogaja

V nedeljo sva šla z Dalenjcem pogledat še neke stvari v Mlinarico, ki smo jih zacahnili že lani a pustili za letos :). V skrajnem desnem delu Podostenja Kanceljnov se je nakazala možnost za novo smer, ki bi bila idealna za dostop pod S steno Kanceljnov, kjer sem imel ugledano še eno linijo. Rečeno, storjeno in v pašnem koraku ostarelega, in sedaj že malce osivelega gamsa, sva zavandrala v Mlinarico :). Za ogrevanje sva splezala novo smer in ji nadela ime Dostopna smer :). Je čisto dostojna smer v kompaktni skali, klasične težavnosti spodaj in lažja zgoraj. Skratka primerna za popoldne :). Tako sva se znašla pod Kanceljni in zarinila v od spodaj gledano precej strmo steno. Ampak kot je že…

Ker so službene obveznosti preprečile odhod v Dolomite, se je bilo treba ozreti po domačih bregih. Tako sem na konopec vzel Dominiko in odpravila sva se proti Raduhi. Začela sva po smeri ZZ, kjer sva se prijetno ogrela in navadila na strmaloidnost sicer kratke stene. Po res prijetni smeri, sva pod steno pomalicala in se postavila še pod Študentsko smer. Nekoliko težja od predhodnice, a veliko strmejša. Skala pa kompaktna, kot že dolgo ne. Skratka, obe smeri sta več kot odlični in dan je bil super izkoriščen :).     

V soboto sva z Vančem plezala v Štajerski Rinki. Spodnji del Direktne je res fantastičen, navdušujoča plezalna mesta si sledijo skoraj neprekinjeno, tudi varovanje je dovolj dobro, da omogoča sproščeno plezanje. Ko sva priplezala pod glavo, je kazalo na naliv, zato sva se odločila za pobeg po polici. V izstopnem grabnu je bilo kar nekaj snega, zato sva prehode iskala po desnem pečevju (slabih 100 višincev II-III). To naju je pripeljalo pod previsen prestop s klinom, kjer sva se spet navezala na vrv. Še dobro, saj je začelo liti, kar je začinilo prehode čez nekaj skokov v strmi vegasti grapi. In še dobro, da sta bila v rahlo previsnem skoku dva dobra klina! Naliva je bilo hitro konec, skala…

Danes sem šel popoldne na Vršič malo pretegnit krake in predvsem pogledat, če sta moja sistema še v razu. Jasno, da ju je "pošteni" najditelj že pobasal, sem pa tako vsaj malo še plezal, na enem izmed štantov poklepetal z navezo, ki si je tudi zaželela popoldanske rekreacije, ter po slabe pol urce že sestopal po Hanzovi poti. Ob premetavanju misli sem pa tja, sem se hitro znašel pod steno in praktično na vstopu v smer Košir-Brelih. Kolikor sem lahko videl, ni bilo v smeri nikogar, tako da sem superge zamenjal za plezalke in vstopil. Smer je še vedno lepa, mestoma me zmoti nekaj mastnosti in mokrote ampak z nekaj pazljivosti gre zadeva gladko skozi. Še največ težav mi je povzročal izstopni…

Ker je spanje v koči v Tamarju še vse do 20.7. onemogočeno sva se s Primožem odločila, da greva v soboto kar v Veliko Mojstrovko, čeprav so bili prvotni plani nekoliko drugačni. A nič zato, saj je tudi Kovinarska smer prav “privlačna”, predvsem zgornji del (kompaktna skala platk in poči).   Že v petek zvečer sva se zapeljala do Erjavčeve koče, kjer sva prenočila in naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah ubrala pot pod noge do stene. Smer in tudi celotna stena je bila “najina” celi dan. Uživala sva v toplem dnevu in v zgornji tretjini smeri tudi že v soncu :-)   Smer je raznolika, od kaminov, poči, platk, prečke in tudi “sprehajanje” v smeri. Plezala sva po opisu Miheliča in se kot…

V soboto, 2.7.2016, smo Silvo Vrhovec (AO Železničar), Janez Mežan (GK Limberk) in Samo Butkovič (GK Limberk) splezali prvenstveno smer v Novem Vrhu. Najprej smo ponovili smer Prijetno domače. Med ponovitvijo sem opazil, da bi lahko splezali še eno prvenstveno smer. Takoj sem nagovoril prijatelja in odločili smo se, da jo preplezamo. Poimenovali smo jo po našem gorniškem klubu Limberk (Limberška smer).   Limberška: IV-/III/II, 120 m, 45 minut OPIS: Smer se začne enako kot Prva železniška (ki se nadaljuje desno). Prijetno domače vodi navpik po neizrazitem razu. Limberška pa vodi levo po izrazitem razu. Nadaljuješ po njem in ko misliš, da je konec se ti smer III/II sama ponudi še malo v…

V soboto je v Belih vodah odmevalo slovensko. Plezam, varujem, podri... se je slišalo od vsepovsod. Z Miho sva izbrala osamljeni stolp, ki takoj pade v oči in v njem nisva pričakovala gneče. In res je tudi ni bilo. Smer Bulfon Perissutti je sicer kratka, a lepa, pokonci in v solidni skali. Sestop ni nič od tega in naslednikom namesto zoprnega poplezavanja po podrtem, raje priporočiva abzajl ob normalki (sidrišča povečini narejena, le poiskati jih je treba). Na vrhu smo si pomahali s Špelo, Tomažem, Robijem in Edotom, in tudi skupaj zaključili na pivu v Ratečah.

Do sedaj sem se vsakič, pred turo, zbudil sam, par minut preden se je oglasila budilka. Podobno je bilo tudi to soboto, edino da sem se zbudil 15 minut po tem ko naj bi zvonila , saj sem jo napačno nastavil in je ostala tiho. Ker se je Laura odločila, da bo ostala doma zaradi študijskih obveznosti sem v avto spravil Robija, čez pol ure pa še Špelo (zrela mlajša pripravnica) in Tomaža (še mlad grsjevec, tisti, ki nam je pripovedoval o nesrečah v gorah). Napotili smo se v Bele Vode, obe navezi v smer Ive Piemontese (III, IV, 250m). Dostop do podnožja me je še kar moralno uničil, sploh pa zato ker so teli trije cel čas čebljali o tem in onem, jaz sem pa komaj lovil sapo cele dve uri koliko je…