Kaj se dogaja

Potem, ko sva z Urško v sredo pridobila certifikat za plezanje v hribih, sva hitro zatežila načelniku, naj naju čez vikend nekam pelje. Odločil se je za Begunjščico - Janc-Mali IV+/III-IV z varianto V. Naslednje tri dni sem na netu pregledal vse fotke in skice in opise in se spraševal, a ne bi raj kr odpovedal, se mi je zdelo kar malo prehudo za prvič. V nedeljo zjutraj smo se odpeljali na Ljubelj, se sprehodili do Bornovih tunelov in se po melišču spustili do vstopa v smer. Pred nami so bile že tri naveze, tako da sem imel čas se nadihat, pomirit adrenalin in že sem bil na vrsti, da se kot zadnji zaženem v prvi cug. Urška pred mano je šibala, kot da ji gre za življenje, počasi pa sem se…

V petek ob enajstih me kliče Gres: ''Ej a bi ti šou u Dabarce, dns ob štirih je štart, gresta še Luka in Ana.'' Sam pri sebi poštudiram a je sploh smisel iti glede na to, da že točno eno leto in tri tedne nisem plezal dolgih smeri in bil skoraj nič plezalsko aktiven… Ampak si rečem, klinc in stokanje in jamranje, kolena je treba sprobat! In tako se je začel vikend paket s polnim penzionom v hotelu z nešteto zvezdicami v Dabarskih kukovih. Ostenje Rujičin kuka nas je sprejelo z odprtimi rokami in nam omogočilo preplezati veliko smeri, vsi skupaj smo preplezali 9,5 različnih smeri (pol smeri je za eno navezo zaradi pomanjkanja časa ostalo do naslednjič…) težavnosti od 4c do 6c, preplezani pa…

Tudi meni je uspelo v skoraj ta prave hribe (v primerjavi s PCL-jem). S Špelo sva obiskala Trato v kamniških bregih, kjer sta Reljata navrtala nekaj zanimivih smeri. Najprej sva zlezla Bambino. Ta je v celoti speljana po ploščah brez oprimkov, svedri pa so zelooo narazen. A sem omenil PCL? Lepo za utrjevanje psihe. Potem sva nadeljevala še v smeri Pubec s strmejšim prvim raztežajem (tu so svedri skoraj kot v PCL-ju) potem pa sprehod do vrha smeri. Časa je bilo dovolj za še kakšno, a v začetku sezone ni za pretiravat in še sonce je vabilo na hladno pivo v Bistrici.  Aja, smeri so bolj kratke (110 do 170m) in ne presežejo VI. stopnje.

V petek popoldan je pod težo petih veličastnih tik pod Ljubeljem omagala sprednja pnevmatika. Hitrejši navezi se je zatorej za nagrado obetala menjava gume. S Špelo in Nežo smo precej sproščeno in klepetavo opravili s Šentansko, ki je letos malo strmejša kot lani. Smrketa je bila po pričakovanjih bolj trdoživa in je Petro in Vanča kar pošteno okupirala. Gumo smo zamenjali en, dva, tri. Računamo, da nas bodo po tej objavi poklicali s kakšnega moštva v formuli 1 za delo v boksu. Potem smo se po polžje odpeljali proti Ljubljani. Na kratkem odseku hitre ceste smo uspeli narediti daljšo kolono, na avtocesti pa so mimo nas bezljali sami norci s 100 km/h in več na števcu. Kdo bi si mislil, da je…

Ker se je Giro približal Sloveniji in ker je vreme obetalo, sva se ta vikend s Katjo mudila v Posočju. V petek sva na Matajurju navijala za naše bičikliste, skočila še na vrh in se pod večer zaparkirala v campu Soča. V soboto sva šla pogledat levo steno Na Koncu. Plezala sva Veni, Fugi in Volaris (vse okrog IV, 100m, neopremljeno, sestop peš). Plate ponujajo lepo rekreativno plezarijo v razčlenjenih platah z obilo možnosti nameščanja varovanja (poke, ušesa) in v fantastičnem ambientu, obdan z vršaci, cel dan brez žive duše. V nedeljo sva šla v južno steno Stadorja (delno opremljeno), nasproti 20 min od campa, kjer sva plezala Peruniko (IV+, 180m) in Kozje stezice (-V/III, 180m). Spodnja…

Ker se sonce še kar ni hotelo skrit, sva včeraj s Hrenovko po poznem štartu iz Ljubljane zavila proti Repovemu kotu. Testna smer je bila Mali cekin, ki nudi lepo plezarijo za ljubitelje plat. Vaši bicepsi, tu ne bodo prišli do izraza :). Skratka fajn plezarija, večinoma so klini že noter, sicer pa sva uspela v smeri namestiti še enega ali dva metulja, ter dva zatiča :). Sunce ni šparalo, tako da smo mlečnokožci danes nekoliko manj mlečni, haha :). Super dan, ki smo ga zalili v oštariji pod Skalo ;).  

Sončna sobota je bila kot nalašča za začetek sezone. Tudi planeti so sevali primerno energijo, tako smo se na konopec navezali jaz in dva napaljena tečajnika - Marjeta in Marko. Ena bolj živčna, drugi bolj zenovsko nastrojen, jaz pa stari jaz z željo po obisku dobro znane Zidne stene. Kaj pa drugega :). Zdelo se mi je, da bi se dalo tja noter stisniti še eno smer. In to nam je tudi uspelo :). Ni sicer lepotica, je pa naša :). Skala je še malo drobljiva, varovanje se težko namešča, klini zelo redko najdejo pot v razpoke, metulji pa še manj. Težavnost, kot se za tovrstne smeri spodobi ne prekorači klasične četrte stopnje, ponudi pa raznovrstno plezanje. Po slabih 200 metrih se smer v veliki…

Včeraj, 21. 5. 2016, sva se z Jelenkotom, za voljo popoldanskih družinskih obveznosti, zapodila v Vstopno varianto in naprej v Južni raz (Vipava, Podraška tura, JV stena - IV/II-III - 375 m). Sprva sem se zagnal v neko varjanto vstopne varjante, pa so me rumene in roza/vijolične rožice prisilile k obračanju. Potem sva se smeri lotila nekaj metrov desno po golem razu z odlično skalo (priporočam). Bolj strmo đungelske varjante pa bi se raje lotil pozimi. Nadaljevanje je bilo tudi precej zaraslo, a če se malo znajdeš, lahko narediš čudovit štant v senci hrasta ali jesena :). Po 4 urah poplezavanja, srečevanju z raznovrstno floro (rožice, trave, ...) in favno (klopi, gamsi, kače, ...)  sva se…