Kaj se dogaja

Edo je doživel kar konkreten hribovski krst. Čestitke! Stavim, da se mu bo odslej vsaka skala zdela čvrsta! Je pa bila dogodivščina! Glede na skico smo začeli prav, le da nas na koncu travnatega žleba ni pričakal strm kamin, ampak precej strma in zelo krušljiva plata. Pa smo odabzajlali po strmem travnatem žlebu nazaj in poskusili v sosednjem strmem travnatem žlebu. Ta nas je pripeljal na strm travnat in krušljiv raz, tj. na Grebensko smer. Ko bi po prvotnih načrtih že morali žuliti sendvič na vrhu smeri, smo šele prišli do prvih zaresnih skal. Krušljivost je njih odlika. Med mnogimi bolj ali manj strmimi travami smo tako naleteli na lepo in skoraj nekrušljivo plato pod zobom, zanimiv ozek…

Štartali smo v soboto ob zgodnji jutranji uri iz Ljubljane. Bošte, Gres, Anže in štirje tečajniki: jaz, Boštjan, David in Luka. Natlačili smo se vsi v en kombi proti pravljični dolini zadnje Trente. Pot do planine Zapotok v čudovitem gozdu je bila strma in na manjših odsekih zavarovana s klini in jeklenicami. Ves trud je bil poplačan, ko smo prispeli do obnovljenega pastirskega stana, kateri nam je pozneje nudil tudi zatočišče. Čarobna idila, tišina, nikjer nikogar, žuborenje potočka in čudoviti pogledi- so nam dali energije za steno Srebrnjaka. Bošte, David in jaz smo preplezali eno klasiko SZ Steber Srebernjaka IV+/III-IV 450m. Za mene prva alpinistična smerca, kjer sem celo izbila en…

No, tako … nismo bli čist ziher, a plezamo zlatega al malega, ampak cekin je pa bil. Spodaj brez reliefa, zgoraj z bolj očitnim. Na vrhu časa polna skleda za veter v laseh in, kakopak, za šnobke izrazite. Smuk smuk med ruševjem kosmatim. Pa spet pod steno in navzgor v tračarije. Svet iz metra v meter bolj majav in razbit. Ampak kaj nam mar! Smo le neustrašna družba: kraljica previsov, kraljica plati, za povrh pa še kralj, ki nago rit v tolmunčkih hladi (in rad kuje rime na i). Z nami bi morala iti še princeska zala, pa je, bož'ca, v vročici obležala!

Potem, ko sva z Urško v sredo pridobila certifikat za plezanje v hribih, sva hitro zatežila načelniku, naj naju čez vikend nekam pelje. Odločil se je za Begunjščico - Janc-Mali IV+/III-IV z varianto V. Naslednje tri dni sem na netu pregledal vse fotke in skice in opise in se spraševal, a ne bi raj kr odpovedal, se mi je zdelo kar malo prehudo za prvič. V nedeljo zjutraj smo se odpeljali na Ljubelj, se sprehodili do Bornovih tunelov in se po melišču spustili do vstopa v smer. Pred nami so bile že tri naveze, tako da sem imel čas se nadihat, pomirit adrenalin in že sem bil na vrsti, da se kot zadnji zaženem v prvi cug. Urška pred mano je šibala, kot da ji gre za življenje, počasi pa sem se…

V petek ob enajstih me kliče Gres: ''Ej a bi ti šou u Dabarce, dns ob štirih je štart, gresta še Luka in Ana.'' Sam pri sebi poštudiram a je sploh smisel iti glede na to, da že točno eno leto in tri tedne nisem plezal dolgih smeri in bil skoraj nič plezalsko aktiven… Ampak si rečem, klinc in stokanje in jamranje, kolena je treba sprobat! In tako se je začel vikend paket s polnim penzionom v hotelu z nešteto zvezdicami v Dabarskih kukovih. Ostenje Rujičin kuka nas je sprejelo z odprtimi rokami in nam omogočilo preplezati veliko smeri, vsi skupaj smo preplezali 9,5 različnih smeri (pol smeri je za eno navezo zaradi pomanjkanja časa ostalo do naslednjič…) težavnosti od 4c do 6c, preplezani pa…

Tudi meni je uspelo v skoraj ta prave hribe (v primerjavi s PCL-jem). S Špelo sva obiskala Trato v kamniških bregih, kjer sta Reljata navrtala nekaj zanimivih smeri. Najprej sva zlezla Bambino. Ta je v celoti speljana po ploščah brez oprimkov, svedri pa so zelooo narazen. A sem omenil PCL? Lepo za utrjevanje psihe. Potem sva nadeljevala še v smeri Pubec s strmejšim prvim raztežajem (tu so svedri skoraj kot v PCL-ju) potem pa sprehod do vrha smeri. Časa je bilo dovolj za še kakšno, a v začetku sezone ni za pretiravat in še sonce je vabilo na hladno pivo v Bistrici.  Aja, smeri so bolj kratke (110 do 170m) in ne presežejo VI. stopnje.

V petek popoldan je pod težo petih veličastnih tik pod Ljubeljem omagala sprednja pnevmatika. Hitrejši navezi se je zatorej za nagrado obetala menjava gume. S Špelo in Nežo smo precej sproščeno in klepetavo opravili s Šentansko, ki je letos malo strmejša kot lani. Smrketa je bila po pričakovanjih bolj trdoživa in je Petro in Vanča kar pošteno okupirala. Gumo smo zamenjali en, dva, tri. Računamo, da nas bodo po tej objavi poklicali s kakšnega moštva v formuli 1 za delo v boksu. Potem smo se po polžje odpeljali proti Ljubljani. Na kratkem odseku hitre ceste smo uspeli narediti daljšo kolono, na avtocesti pa so mimo nas bezljali sami norci s 100 km/h in več na števcu. Kdo bi si mislil, da je…

Ker se je Giro približal Sloveniji in ker je vreme obetalo, sva se ta vikend s Katjo mudila v Posočju. V petek sva na Matajurju navijala za naše bičikliste, skočila še na vrh in se pod večer zaparkirala v campu Soča. V soboto sva šla pogledat levo steno Na Koncu. Plezala sva Veni, Fugi in Volaris (vse okrog IV, 100m, neopremljeno, sestop peš). Plate ponujajo lepo rekreativno plezarijo v razčlenjenih platah z obilo možnosti nameščanja varovanja (poke, ušesa) in v fantastičnem ambientu, obdan z vršaci, cel dan brez žive duše. V nedeljo sva šla v južno steno Stadorja (delno opremljeno), nasproti 20 min od campa, kjer sva plezala Peruniko (IV+, 180m) in Kozje stezice (-V/III, 180m). Spodnja…