Kaj če bi... kaj če bi šli v Ailefroide? Robi je dal idejo, 7 železničarjev in ena pridružena članica pa še vedno spremljamo forum in smo se tej pobudi odzvali. 1. avgusta smo krenili na pot. Kamp (pre)poln, tako, da smo komaj našli prostor za nas. Pa še to ločen. Razdelili smo se na ˝mladiče˝ (Željo, Jelenko, Izi, Neža, Nika) in ˝mladeniče˝ (Robi, Gita, Borja, Nataša). V nadaljevanju bom zato zapisala doživetja mladičev, mogoče kdo od mladeničev kaj doda kasneje.
Dan smo začeli, ko je na šotor posijalo sonce in nič prej - logična poteza, da nas pri zajtrku ni zeblo. Neža nam je vsak dan priskrbela sveže bagete in vsak drugi dan tudi francoske rogljičke. Sledila je prva, nato še druga jutranja kava. To smo si lahko privoščili, saj so tu dostopi res kratki (15-20 min iz kampa). Potem smo se v dveh navezah podali v granitne stene. No, prva dva dneva sta seveda bila namenjena preizkusu govoric ˝v granitu pa plezalke res držijo˝ in smo tako frikali. Naslednje dni smo plezali dolge smeri, ki so navrtane res prijazno. Prevladujejo plate in previsi, če imaš srečo, plezaš tudi kakšno lusko ali kamin. Večina smeri te pripelje direktno na pot, včasih pa so potrebni tudi abzajli.
Plezali smo:
Remonte-pente direct (5c, 200m; naveza Nika-Jelenko)
Chaud Biz (5c, 180m; naveza Nika-Izi-Neža)
Spit on cup (5a, 200m; navezi Nika-Jelenko in Željo-Izi-Neža)
Palavar-les-flots (5c, 400m; navezi Nika-Jelenko in Željo-Izi-Neža)
Raclure (5b, 180m; naveza Nika-Izi-Neža)
Da plezalk nismo preveč obrabili (granit pač zahteva svoj davek), smo dva dni bili pohodniki, en dan pa tudi feratarji. Želeli smo si biti tudi pristopniki, pa je ravno v teh dneh pod Barre des Ecrins serak pokopal pod sabo štiri človeška življenja. Novica, da je pristop odsvetovan, nas je hitro dosegla in smo tako prilagodili svoje plane. Ker so po kampu vsi hodili s crash padi in E9 hlačami, smo se poskušali vživeti tudi v njihovo kožo. Seveda brez te ˝obvezne˝ opreme. Pa saj nam je kar šlo, čeprav smo ugotovili, da bolder scena res ni za nas. Po prihodu v kamp smo se zavalili v viseče mreže, se preizkusili v balinčkih, slacklinu, popili kakšno pivo in predebatirali aktualne teme. Ko se je začelo večeriti, je zadišalo izpod rok žar mojstra Željota. Jedli smo kot bogovi! Spat smo šli, ko smo rešili svet ali zapeli še zadnjo pesem iz druge pesmarice.
Če si torej želiš spočiti glavo, je Ailefroide pravi kraj. Vse imaš na dosegu roke, bolje rečeno - noge :) - dolge smeri, plezališča, balvane, pešpoti, ferate, trgovino, bife, pizzo, športno trgovino, občasno tudi živo glasbo. Na koncu lahko le upaš, da ti bo avto po vseh dnevih spet vžgal, saj je ves ta čas služil le kot postelja. In če se tam zbere ekipa, kot je bila naša, boš o takih dopustih pripovedoval še lastnim vnukom :).
