Plan je bil priti v štirih dneh čez Kriško steno, mimo bivakov in nazaj skozi Dnino v Krnico.
Ko sem si zamislil to turo, sva z Mlako začela tuhtati, kako bi se letos dalo ob obilici snega fino izpeljat to zadevo. Fizične priprave nama niso dišale, sva se pa bolj posvetila temu, kaj vse vzeti s seboj in kako bova uživala v hribih. S pomočjo excela in dodatnimi redukcijami, se je nabralo za dobrih dvajset kilogramov robe na osebo. Od obleke, smuči, derez, cepinov, lavinske in varovalne opreme, kuharije in hrane, spalke,…
Prvi dan sva se zjutraj s smučmi spustila v dolino Krnice in zagrizla v klanec proti vstopu v Kugyjevo smer (III – 400m) v Kriški steni. Tukaj se je pokazalo, da gre s težkim nahrbtnikom počasneje, kot je kazala časovnica. Dobro ogreta sva šla na dereze in se zagnala navzgor. Sneg je bil spodaj leden in naporen za meča, bolj kot sva šla višje, mehkejši je bil sneg. Celotna smer je bila dobro zalita, zato užitka ni manjkalo. Na vrhu iztopa naju je pričakala megla, zato je poleg pozne ure in nepovezanih snežišč na južni strani Razorja vzpon in smuk z njega odpadel. Smučala sva proti koči na kriških podih, dokler nisva zavila levo proti Križu. Nekaj vzpona sva opravila na smučeh, zadnji del proti Kriškemu robu pa je ponujal lahkotno miks plezanje. Smuk proti bivaku štiri Na rušju pa nama je ob zaključku dneva pošteno zmasiral noge. Bivak, hrana, spanje.
Naslednje jutro sva morala počakati na konec sneženja, da sva ugotovila, kako vse skupaj izgleda in kam bova šla. Po pobočjih proti Rdeči škrbini pod Dolkovo špico sva prečila s srenači, kasneje pa sva jih zaradi naklonine zamenjala za dereze. S škrbine sva uživaško odvijugala v Zadnji Dolek pod Škrlatico. Presenečena sva bila, da južna stena Škrlatice skoraj ni imela snega, še bolj pa naju je zmedlo, kje naj bi se vzpela. Sklepčna, da zaradi napovedanega sneženja in pozne ure ne bova raziskovala prehoda, sva z grenkim priokusom obrnila nazaj proti bivaku. Za tolažbo sva dobila vrhunski smuk s škrbine proti bivaku. Malo pred poslabšanjem vremena sva se utaborila in uživala kulinariko Mlake. Sneg, ajda, kuskus, konzerva tune, začimbe za golaž, dimljena svinjska šunka in kos olivnega olja. Vse skupaj skuhano na gorilniku. Njami.
Potrebno je bilo priti do avta, zato sva se odločila, da zadnji dan mimogrede osvojiva vsaj en vrh. Petnjast centimetrov novega snega, megla in GPS so pripomogli, da sva na dokaj položnih pobočjih obrala vse najbolj strme kucle proti Stenarju. Bolj, kot se je jasnilo, bolj je kazalo, da greva na Križ. Za na vrh sva se preobula, gor pa uživala ob mrzlem, sončnem vremenu s kraljevskim razgledom. 1400 višinicev uživancije v Vrata in pet kilometrov do Peričnika je bilo, ko naju je taxi Željo rešil pešačenja in štopanja do izhodišča.
Malo boljše vreme, več snega na južnih pobočjih in več kondicije ali časa, pa bi verjetno uspelo. Dosti časa pa vzame skakanje v drugo oprema za vsako pobočje posebej.
Ponovimo, ko bo čas…
