Po sredinem rednem srečanju in kasnejši točki "razno" sva z Dolijem prišla na idejo, da bi za vikend bilo vredno izkoristit lepo vremensko napoved in razmere. Po nekaj dneh in kupici izmenjanih SMS-ov sva sklenila, da se v soboto sestaneva na Grudi malenkost pred 5. zjutraj. Ker Dolijeva ura vedno prehiteva, sem vedel da ne smem kasniti in tako prišel kar 15min pred zborom. Da me zihr ne bo čakov :) 

Ideja je bila, da se zgodaj odpraviva proti Tamarju, tam splezava kar je narejenega ter za tem srečo poizkusiva še pod Prisojnikom v Centralnem slapu. Po hitrem postanku na Voklem sva v dobri uri že bila parkirana pod Planiško Velikanko. Stvar, ki naju je nadvse razveselila je, da sva na parkirišče prišla prva! Krenila sva točno ob 6.00 in s hitrim korakom krenila proti slapovom. Po slabih 5km in uri hoje sva že bila pod Centralnim slapom, ki je že od daleč zgledal lepše "zalit" kot sosednji levi (slap Rastlinca - 27.04, Kresal str. 242), ki je bil na oko preveč prozoren. Znano je, da kljub tankemu ledu omenjeni nudi prav lepo plezanje, ampak sva se vseeno odločila za plezanje Centralnega slapu desno njega. Tudi med nameščanjem opreme na spregled ni bilo nobene druge naveze. Nekaj minut čez 7. zjutraj pa je Doli že pridno tolkel po ledu kot prvi v navezi. Centralni slap (4+, 120m, 2-3 ure, WI 90°/80°, 60°-75°, 3R), sam po sebi, ne predstavlja nekega večjega zalogaja. Najtežji del je prav približno 10 metrov visoka zavesa, ki sva jo preprezala po desni strani. Generalno gledano je led v Tamarju bil izredno lomljiv in pri skoraj vsakem udarcu si potreboval še nekaj nekaj dodatnih zaradi "krožnikov". Omenjena zavesa pa je bila izredno mokra, kjer sva bila kar konkretno stuširana. Po vmesnem sidrišču na dobrih 75m, sva za tem še drugi raztežaj naredila po grapi/strugi in uradno zaključila prvi slap še 40-50 metrov višje. Pri sestopu sva ugotovila, da je lepo zalit tudi Desni slap (4, 50m, 30 min, WI 90°/75°, 60°, 1R) pa sva rekla drug drugema, da je vredno poizkusiti še nekaj bolj "na hitro". Slap ni predstavljal večjega bremena in sva ga hitro odplezala. Po hitrem sestepu in pospravljeni opremi sva hod do avta še dodatno navila in nekaj pred 11. že bila na parkirišču. 

Sledila je vožnja proti Koči na Gozdu, kjer pa naju je že čakal brat Matic. Pred tem smo sklenili, da bomo Centralni slap pod Prisojnikom poskusili preplezati v trojni navezi. Cilj je bil tukaj jasen; Centralni slap (II/5, 150m, 4 ure, WI 90°/80°, 40°-75°, 5-6 R) in njegova sveča, ki predstavlja najtežji del celotnega slapu. Vse ostalo pa je precej lahko in ne zahteva pretiranega naprezanja. Že od daleč je bilo jasno, da je sveča narejena in da je celoten slap zelo lepo zalit. Tudi led je bil popolnoma drugačen kot poprej v Tamarju in je ponujal izredno uporabniško izkušnjo. Ob prihodu pod slap smo ponovno imeli kar nekaj sreče, da v slapu ni bilo niti ene naveze! Do sveče je šlo brez težav... v njej pa sem bil, zaradi zataknjenega kompleta, telefoniranja ter kasnejših "našutanih" rok, primoran poprijeti za ledni vijak. Tudi brez omenjene težave, dvomim da bi mi uspelo brez pomoči ;) 

Po sveči so sledili še 3je raztežaji do vrha, od koder smo nato bili prisiljeni "abzajlati" celotno pot nazaj. Po skupno 5ih abzajlih smo že stali pod slapom, pospravili opremo in krenili proti avtom. Osebno, izredno izmučenega (Matic in Doli nista kazala pretiranih znakov), me je čakala še vožnja nazaj, kjer smo se ustavili še na hitri večerji na Lescah. 

HVALA Doliju za izjemno izkušnjo in še enkrat: "Kapo dol!" za prikazano :)