Potem ko sem zadnja dva tedna čakal, da bo vreme, pa da bo kak inštruktor imel čas, pa da se bo vse poklopilo, je Neli v sredo na FB objavila, da ima lepo vreme in voljo, nima pa avta. Jaz sem imel še avto in sva se hitro dogovorila. V sredo zjutraj sva bila že na Vršiču, srečala Katjo in Dohtarja in se odpravila na severno stran Mojstrovk. Cilj: Kranjska poč. Na melišču pod steno je še kar nekaj snega, idealno za trening uporabe kladiva namesto cepina. Ker je liknja med snežiščem in steno precejšnja, na hitro preplezava manjši stolpič ob strani, se naveževa in Neli se požene naprej. Prvi cug opravi na hitro in že kriči "varujem".  Prvih 10-15 metrov je "blatni dol", vse mokro, blatno, spolzko. Potem pa se le izkopljem in že sem v suhi skali, začne se uživanje. Potem pa kar naenkrat - dvignem levo nogo, stopim, se dvignem skoraj do konca in FUCK - zaboli v mišici. Nekako se povlečem še meter, dva, masiram, sproščam nogo - mislim, saj je samo krč, bo popustil. Pa noče. Takoj ko obremenim boli kot hudič. Neli me bo ubila, si mislim, sam nimam kaj. Neli javim, da ne morem naprej. "Pridi do mene, saj bo", kriči nazaj. OK, masiram še malo in poskusim še enkrat - no way. "Ne gre, ni šans, sorry..." Neli me spusti za kaka dva metra na poličko, na dveh frendih naredim štant se zavarujem in odvežem s štrika. 15-20 min pozneje je pri meni. "Kaj je, si v redu?" "Ja, sam na nogo ne morem stopit, poškodba mišice - počena, al kaj jaz vem". Sledi še par ne prav lepih besed, ki opisujejo duševno stanje in niso za javnost. "OK, abzajlam do dol pa pridi za mano, bo šlo? Znaš?" "Ja, ja, seveda " odgovorim. Lažje reči kot narediti. Ker nisem v vpadnici štrika in ker lahko uporabljam le eno nogo, me dvakrat lepo zavrti, drugič zaniham kakih 5 metrov in treščim v steno. Nastrada komolec. Nekako se le spustim do dna snežišča. Potem sledi mukotrpna hoja do Vršiča - skoraj dve uri in pol. Neli me podpira, spodbuja, pomaga. Na koncu se le privlečeva do avta, ključe prepustim Neli in odpeljeva se k Lačnemu Kekcu v Kranjsko Goro na pijačo in mineštro. Pot do Ljubljane pa mine ob dvignjeni strehi, kot bi mignil in ugotoviva, da sva se vseeno imela super in da se še vrneva dokončat najin cilj. Jaz pa upam, da se do Dolomitov mišica pozdravi. Pa Neli en velik THX :-)

V sredo sva se zapeljala na Vršič in si šla pogledat jugovzhodno steno NŠG-ja ter se odločila za omenjeno smer (V+/IV, 120m), potem pa še kakšno. Pokljuška začne na sredini manjše kompaktne stence preko katere prideš do Kamenkovega kamina, malo po njem (prijetno hladen) in odviješ rahlo levo v gladke (a varne) platke. Detajl (V+) in do prvega varovališča je lažji, če imaš dooolge roke :), sicer je tu prusik in A0 ne gine. Nato greš po manjšem kaminu in prečki proti levi in nravnost navzgor po lepih (dolomitskih) oprimkih do naslednjega udobnega varovališča. Od tu spet lep kamin proti desni, čez lažji svet do zajede z lepo skalo in si na vrhu. Ker nama je bilo smeri prekmalu konec, sva želela še podaljšat do vrha po lažjem in razbitem svetu, kar pa se je izkazalo za slabo odločitev, saj nama je sprožena skala močno poškodovala en pramen cvilinga in veselja je bilo za ta dan konec. Pa še 100 ojrov je šlo :(

V soboto sva z Boštom plezala v Koglu. Prvotne plane sva zamenjala za Kogel ker bo "ziher" suh sva rekla. Zjutraj je bila stena čisto mokra, a se je kaj hitro osušila. Plezala sva Rumeno zajedo in pa Češnovar Srakar. Rumeni zajedi sva ostala dolžna še eno rundo :). Vreme je bilo super, vse nevihte so naju na srečo obvozile :). Je bilo pa ta dan v Koglu še vsaj ducat drugih plezalcev.

Ker se brez muje niti čevelj ne obuje, je bilo brezskrbnega tečajniškega “šlepanja” tokrat konec. Žile naju je zadolžil za izbiro ture, a čeprav sva preštudirala precej literature in preverila glas znanega in neznanega ljudstva, je nazadnje odločil – kdo drug kot vreme. Namesto polkilometrskega Stebra revežev smo zavili v krajšo (ha!) 300-metrsko Madonno. Dostop je bil – za nekoga še posebej razveseljujoče – lahek in prijeten :) Pred prvim snežiščem pod steno smo se navezali in se – kot smo ugotovili kasneje – lotili variante vstopa, ki je tekel čez enega od buhtljev levo od originalne smeri. V prvem raztežaju smo si z nezahtevnim plezanjem lepo ogreli prste in glave. Toda sledilo je presenečenje. Čeprav je bila plata kratka, je čez detajl, menda vreden najmanj ocene VI, brez težav uspelo le Žiletu. Tečajniškim nogam nobena tovariška pomoč, “zihranje” nog v “wannabe” stopih, ki to NISO, in ravbarske na sto načinov niso pomagale. Zato sva preklopila na povsem tehnično plezanje, se pravi na čisto osnovno klasično prusikarjenje in vlečenje za komplete. A kot da to ne bi bilo dovolj, je pravi trening za živce šele prihajal. Dva raztežaja prečenja ponekod mokrih in tudi povsem sluzastih plošč, ki pa so se ponašale s krasnim razgledom. Zato se tečajnika seveda nisva mogla upreti upočasnitvi tempa. Žile je potrpežljivo počakal, da sva prekopala vse blatne razpoke in obrisala nekaj sluzi, se nagledala okolice in se predvsem izdatno globoko nadihala planinskega zraka pred še zadnjim težjim detajlom, s katerim se je začel peti raztežaj. Obogateni s prvo izkušnjo smo vsi trije takoj soglašali, naj prvi čim prej in kar se da trdno namesti metulja, s pomočjo katerega sva se sledilca lahko povlekla (hvala, Žile!) čez “buhtelj” pod previsom v krasni drugi svet plezarije. Čakalo nas je 60 metrov uživantsko suhe in kompaktne skale (IV). Žal je treba reči, da bi tečajnika v tej krasni vertikali še mnogo bolj uživala, če ne bi bila toliko pod vtisom vseh tistih razgledov s prečk (beri zmahana). Sledil je le še lažji sprehod do vrha, kjer smo končali po 7h urah plezanja in polni ponosa (sploh tečajnika zadovoljna in režeča se kot mačka) označili smer za "Grande Turo", vredno plezanja. Okrepčali smo se pri Tonkini koči s Hribovsko malco, štruklji in štrudlom (priporočamo vse) in že delali še bolj velikopotezne plane :D

Severna stena nad Šitom, "Madonna" V, IV+/IV, 300m, čas plezanje 7h

Sobota, 18. junij 2016​

Štartali v nedeljo ob 6-ih iz Ljubljane učitelji Luka, Slavc, Silvo ter tečajniki Larisa, Dominika in jaz. Pot se začne nad Kamniško Bistrico od koder smo napredovali proti Repovem kotu. Po dobri uri solidnega tempa, po prečenju snežišča se steza kmalu odcepi desno proti Staničevem vrhu. Potrebovali smo še dobre pol ure po krušljivem in strmem pobočju in kmalu dospeli na južno steno pod vrhom, kjer se sprva začnejo krajše, lažje ne navrtane plezalne smeri do težjih, tudi navrtanih (od 100m do 150m). Idealne za učenje plezanja v gorah. Luka, Larisa in Dominika so za prvo smer izbrali smer Budra 110m, ki naj bi bila v enem detajlu, ki pelje čez balvan V, Slavc, Silvo in jaz pa smo se lotili vzporedne smeri Mumija(V-/IV 110m). Plezanje v J steni Staničevega vrha je fantastično. Kompaktna, ostra skala, večina dobri oprijemi, ušesa, nekaj tudi krušljivih, ker pa je skala ostra je odlična za stope. Skala je tako dobra, da se nam ni bilo potrebno držati vrisane smeri temveč se je dalo suvereno plezat kjerkoli v steni. Po prvi preplezani smeri smo jo ubrali po grebenu do vrha Staniča, kjer se razgledi odprejo v vse smeri, in Zeleniške špice kar vabijo da jih osvojiš. Žal zaradi nestanovitnega vremena tega nismo uresničili. Odločili smo se, da se vrnemo na izhodiščno točko, kjer smo zamenjali smeri in se nato pričeli vračati v dolino. Na poti nazaj je ob malci padla fantastična ideja, da se v oblačnem vremenu na cca.1500m vržemo v ledeno mrzel gorski tolmun pod Staničevem vrhu. In smo se… vrgli… brez odlašanja!