V soboto je v Belih vodah odmevalo slovensko. Plezam, varujem, podri... se je slišalo od vsepovsod. Z Miho sva izbrala osamljeni stolp, ki takoj pade v oči in v njem nisva pričakovala gneče. In res je tudi ni bilo. Smer Bulfon Perissutti je sicer kratka, a lepa, pokonci in v solidni skali. Sestop ni nič od tega in naslednikom namesto zoprnega poplezavanja po podrtem, raje priporočiva abzajl ob normalki (sidrišča povečini narejena, le poiskati jih je treba). Na vrhu smo si pomahali s Špelo, Tomažem, Robijem in Edotom, in tudi skupaj zaključili na pivu v Ratečah.

Do sedaj sem se vsakič, pred turo, zbudil sam, par minut preden se je oglasila budilka. Podobno je bilo tudi to soboto, edino da sem se zbudil 15 minut po tem ko naj bi zvonila , saj sem jo napačno nastavil in je ostala tiho.
Ker se je Laura odločila, da bo ostala doma zaradi študijskih obveznosti sem v avto spravil Robija, čez pol ure pa še Špelo (zrela mlajša pripravnica) in Tomaža (še mlad grsjevec, tisti, ki nam je pripovedoval o nesrečah v gorah).
Napotili smo se v Bele Vode, obe navezi v smer Ive Piemontese (III, IV, 250m). Dostop do podnožja me je še kar moralno uničil, sploh pa zato ker so teli trije cel čas čebljali o tem in onem, jaz sem pa komaj lovil sapo cele dve uri koliko je trajal dostop. Ko smo prišli pod steno, smo ugotovili, da nismo edini, ki smo si zaželeli po Ive, ker je ena mešana (spolno) naveza že
mečkala na prvem sidrišču. Verjetno je počasnost te naveze bila razlog da smo namesto 2uri30m porabili kar uro več. Samo plezanje je bilo res lepo, nobenih spolzkih kaminov, ruševja v navpični steni, krušljivih oprimkov in previsov. Samo dva dela sta za IV in samo v predzadnjem ali zadnjem cugu je bil en del kjer sem moral malo razmišljati. Niso bile glih povsod šalce, ampak za zgornje členke treh ali štirih prstov pa zmeraj. No po koncu smeri pa nastopi težji del, sestop. Lahko me tudi vlečeš kot drugega na VI ali več, ampak da se spuščam na sestopu po II nenavezan je zame za enkrat psihično kar zahtevno. Sestop nazaj do vznožja je trajal verjetno uro in pol od tega najmanj tretjina te dvojke in hoje pod grebenom, tako da bi se ta Ive komot štela za 350m. Nazaj grede smo se namesto kopanja v Rabeljskem jezeru osvežili in okrepčali pri Mojmiru v Ratečah (Tomaž nam je šel kazat svojo luštno sodelavko).

Dolomiti se bližajo, pol sezone je že mimo, zato sva s Tedijem rekla, da je konec šale in da se je treba vplezat. In ker sonce vedno bolj zakuri, sva sončni Stenar zamenjala za senčni Draški vrh. Izbrala sva Spominsko smer dr. Tomaža Ažmana, ker naj bi bila res lepa, za piko na i pa poskrbi super skala. Začetna predsezonska okorelost je poskrbela, da so bili prvi raztežaji nekoliko leseni, v nadaljevanju pa sva le pokazala tudi kak graciozen, da ne rečem eleganten gib. No, kljub temu sva za smer potrebovala 5 ur. Ocena se za moje pojme zdi nekoliko previsoka, ampak dopuščam možnost, da sem s pridom izkoriščal mojo višino :). Skratka zaključek je bil, da se za take smeri splača vstati sredi noči in gledati popoldanske nevihtne oblake že nizko iz doline ;)

V sredo sem na konopec vzel Šilčkovo pa Pikačujevo in za njuno prvo plezalno smer smo dogovorili Severni raz Male Mojstrovke. Dan je bil idealen, temperatura ta prava in skala, tako kot vedno, čvrsta in prijemov bogata :). Mogoče sta se v spodnjem delu še malo pritoževali, vendar sta kasneje iz metra v meter bolj zadovoljno posedali na sidriščih. Na koncu sta le morali priznati, da je smer prav lepa in skala zelo trdna, še Kotečnik se je ne bi sramoval :). Skratka, na vrhu smeri smo zrli v padajoče sonce in žvečili sendviče ter sladice iz pekarne Šilček, nato pa s pašnim korakom ostarelega gamsa preko Hanzove poti sestopili nazaj do Rdečega bliska :)

V torek po službi, sta se na drugi konec vrvi navezala Zlatohej in Sandra in šli smo potipat Pokljuško smer. Res udobnemu dostopu sledi zelo prijetna plezarija v super skali, z odličnimi možnostmi varovanja, tako da so svedrovci popolnoma odveč. V tem delu stene smo bili sami in uživali v rekreaciji. Tudi mladinca sta se imela fajn in pohval na račun smeri ni manjkalo :). Takisto ni umanjkalo pivo v dolini :)