No, tako … nismo bli čist ziher, a plezamo zlatega al malega, ampak cekin je pa bil. Spodaj brez reliefa, zgoraj z bolj očitnim. Na vrhu časa polna skleda za veter v laseh in, kakopak, za šnobke izrazite. Smuk smuk med ruševjem kosmatim. Pa spet pod steno in navzgor v tračarije. Svet iz metra v meter bolj majav in razbit. Ampak kaj nam mar! Smo le neustrašna družba: kraljica previsov, kraljica plati, za povrh pa še kralj, ki nago rit v tolmunčkih hladi (in rad kuje rime na i). Z nami bi morala iti še princeska zala, pa je, bož'ca, v vročici obležala!

Potem, ko sva z Urško v sredo pridobila certifikat za plezanje v hribih, sva hitro zatežila načelniku, naj naju čez vikend nekam pelje. Odločil se je za Begunjščico - Janc-Mali IV+/III-IV z varianto V. Naslednje tri dni sem na netu pregledal vse fotke in skice in opise in se spraševal, a ne bi raj kr odpovedal, se mi je zdelo kar malo prehudo za prvič. V nedeljo zjutraj smo se odpeljali na Ljubelj, se sprehodili do Bornovih tunelov in se po melišču spustili do vstopa v smer. Pred nami so bile že tri naveze, tako da sem imel čas se nadihat, pomirit adrenalin in že sem bil na vrsti, da se kot zadnji zaženem v prvi cug. Urška pred mano je šibala, kot da ji gre za življenje, počasi pa sem se tudi jaz ogrel. Še posebej, ko sem ugotovil, da guma na plezalkah tudi na malih stopih res prime. Pol pa je bil sam še užitek. No, na dveh koncih je psiha še mal delala, enkrat na prečenju gladkih platk, ko sem moral nazaj izpet komplet, ki ga več nisem dosegel in pa v kaminu na vrhu zadnjega cuga, vseeno pa je bilo skoraj prehitro konec. Sledil je spust do avta in pirček v gostilni pod Ljubeljem. Smo skupaj ugotovili, da je bil super dan, midva z Urško pa že študirava, koga bova naslednjega zahaklala ob prvem lepem vikendu ;-).

V petek ob enajstih me kliče Gres: ''Ej a bi ti šou u Dabarce, dns ob štirih je štart, gresta še Luka in Ana.'' Sam pri sebi poštudiram a je sploh smisel iti glede na to, da že točno eno leto in tri tedne nisem plezal dolgih smeri in bil skoraj nič plezalsko aktiven… Ampak si rečem, klinc in stokanje in jamranje, kolena je treba sprobat! In tako se je začel vikend paket s polnim penzionom v hotelu z nešteto zvezdicami v Dabarskih kukovih.

Ostenje Rujičin kuka nas je sprejelo z odprtimi rokami in nam omogočilo preplezati veliko smeri, vsi skupaj smo preplezali 9,5 različnih smeri (pol smeri je za eno navezo zaradi pomanjkanja časa ostalo do naslednjič…) težavnosti od 4c do 6c, preplezani pa sta bili tudi dve klasiki (Mirinda V-/IV+ 150 m in Poševna zajeda V+/IV-V 110 m).

Da je bil plezalni vikend uspešen za vse nas je botrovalo več dejavnikov: odlično vreme, kulinarično razvajanje ob dobrotah iz žerjavice in vseh možnih loncev, spanje ob helikopterskem reflektorju (beri luni), higienski minimum, ki se je četverici nadvse dopadel (npr. umivanje zob s slivovim sokom) in še bi lahko našteval ampak se bojim, da bo koga začelo tresti ker ga ni bilo tam :). Skratka bilo je super, oh in sploh, odlično, perfektno…

Za konec pa moram še to napisati. Ta vikend je bil prava preizkušnja zame, kajti pred prvo smerjo se mi je porajal močan občutek straha oz. dvoma ali sem sploh še sposoben kaj takega… Vendar je vsak meter plezanja postajal lažji, vonj skale je postajal vedno bolj domač in dosežen vrh prve smeri je zopet vrnil prijeten občutek, ki me je ponavadi preveval po končanem plezanju in upam da me še dolgo bo. Tako da… kakšno vreme bo naslednji vikend? :) 

Tudi meni je uspelo v skoraj ta prave hribe (v primerjavi s PCL-jem). S Špelo sva obiskala Trato v kamniških bregih, kjer sta Reljata navrtala nekaj zanimivih smeri. Najprej sva zlezla Bambino. Ta je v celoti speljana po ploščah brez oprimkov, svedri pa so zelooo narazen. A sem omenil PCL? Lepo za utrjevanje psihe. Potem sva nadeljevala še v smeri Pubec s strmejšim prvim raztežajem (tu so svedri skoraj kot v PCL-ju) potem pa sprehod do vrha smeri. Časa je bilo dovolj za še kakšno, a v začetku sezone ni za pretiravat in še sonce je vabilo na hladno pivo v Bistrici. 

Aja, smeri so bolj kratke (110 do 170m) in ne presežejo VI. stopnje.

V petek popoldan je pod težo petih veličastnih tik pod Ljubeljem omagala sprednja pnevmatika. Hitrejši navezi se je zatorej za nagrado obetala menjava gume. S Špelo in Nežo smo precej sproščeno in klepetavo opravili s Šentansko, ki je letos malo strmejša kot lani. Smrketa je bila po pričakovanjih bolj trdoživa in je Petro in Vanča kar pošteno okupirala. Gumo smo zamenjali en, dva, tri. Računamo, da nas bodo po tej objavi poklicali s kakšnega moštva v formuli 1 za delo v boksu. Potem smo se po polžje odpeljali proti Ljubljani. Na kratkem odseku hitre ceste smo uspeli narediti daljšo kolono, na avtocesti pa so mimo nas bezljali sami norci s 100 km/h in več na števcu. Kdo bi si mislil, da je od Ljubelja do Ljubljane tako daleč!?! 

V soboto sva z Nežo zavila še na drugo stran Tržiča – v steno Bele peči. Tudi tjakaj sva se, še vedno na rezervi, vozila celo večnost. Ogrela sva se v Šleparski, po priporočilu lokalnega poznavalca združila Šipo in Katastrofulo (lepo!), nadaljevala v kombinaciji Marčitove spominske in Avrikljevega stebra (gladko!) in zaključila v Radolci. Čeprav se da zaslediti nekaj kritik na račun skale, ta še zdaleč ni slaba. Lepo, da se spet začenja tale skalna sezona!