Ker so službene obveznosti preprečile odhod v Dolomite, se je bilo treba ozreti po domačih bregih. Tako sem na konopec vzel Dominiko in odpravila sva se proti Raduhi. Začela sva po smeri ZZ, kjer sva se prijetno ogrela in navadila na strmaloidnost sicer kratke stene. Po res prijetni smeri, sva pod steno pomalicala in se postavila še pod Študentsko smer. Nekoliko težja od predhodnice, a veliko strmejša. Skala pa kompaktna, kot že dolgo ne. Skratka, obe smeri sta več kot odlični in dan je bil super izkoriščen :). 

V soboto sva z Vančem plezala v Štajerski Rinki. Spodnji del Direktne je res fantastičen, navdušujoča plezalna mesta si sledijo skoraj neprekinjeno, tudi varovanje je dovolj dobro, da omogoča sproščeno plezanje. Ko sva priplezala pod glavo, je kazalo na naliv, zato sva se odločila za pobeg po polici. V izstopnem grabnu je bilo kar nekaj snega, zato sva prehode iskala po desnem pečevju (slabih 100 višincev II-III). To naju je pripeljalo pod previsen prestop s klinom, kjer sva se spet navezala na vrv. Še dobro, saj je začelo liti, kar je začinilo prehode čez nekaj skokov v strmi vegasti grapi. In še dobro, da sta bila v rahlo previsnem skoku dva dobra klina! Naliva je bilo hitro konec, skala se je takoj posušila, zato je bil izstopni raztežaj po gladkih plateh prava poezija. Dolg je seveda ostal. Kljub temu avantura ni bila nič manjša in malica na vrhu Štajerske Rinke (do koder sva morala še pet minut peš) nič manj slastna.

Danes sem šel popoldne na Vršič malo pretegnit krake in predvsem pogledat, če sta moja sistema še v razu. Jasno, da ju je "pošteni" najditelj že pobasal, sem pa tako vsaj malo še plezal, na enem izmed štantov poklepetal z navezo, ki si je tudi zaželela popoldanske rekreacije, ter po slabe pol urce že sestopal po Hanzovi poti. Ob premetavanju misli sem pa tja, sem se hitro znašel pod steno in praktično na vstopu v smer Košir-Brelih. Kolikor sem lahko videl, ni bilo v smeri nikogar, tako da sem superge zamenjal za plezalke in vstopil. Smer je še vedno lepa, mestoma me zmoti nekaj mastnosti in mokrote ampak z nekaj pazljivosti gre zadeva gladko skozi. Še največ težav mi je povzročal izstopni kamin, ki je bil precej moker. Na vrhu me pozdravi hladen vetrič in gmota oblakov okrog Mojstrovke. Znak, da je bilo dovolj za danes :). 

V soboto, 2.7.2016, smo Silvo Vrhovec (AO Železničar), Janez Mežan (GK Limberk) in Samo Butkovič (GK Limberk) splezali prvenstveno smer v Novem Vrhu. Najprej smo ponovili smer Prijetno domače. Med ponovitvijo sem opazil, da bi lahko splezali še eno prvenstveno smer. Takoj sem nagovoril prijatelja in odločili smo se, da jo preplezamo. Poimenovali smo jo po našem gorniškem klubu Limberk (Limberška smer).

Limberška: IV-/III/II, 120 m, 45 minut

OPIS: Smer se začne enako kot Prva železniška (ki se nadaljuje desno). Prijetno domače vodi navpik po neizrazitem razu. Limberška pa vodi levo po izrazitem razu. Nadaljuješ po njem in ko misliš, da je konec se ti smer III/II sama ponudi še malo v desno in spet po razu do vrha. V spodnjem delu je kamnina mešana, v zgornjem pa solidna kamnina. Ko prideš do kamina IV-, splezaš čezenj do vrha in desno do Novega Vrha.

DOSTOP: Peljemo čez vas Rut in naprej po gozdni poti do zapornice. Tam pustimo avto in nadaljujemo po markirani poti, ki vodi na Rodico. Pri škarpi iz kamna zavijemo v ruševje in nadaljujemo do grape (grapa nad Grantarsko poseko). Po njej lahkotno plezamo in pridemo do vznožja. V grapi so skoki ocenjeni s težavnostjo III. Čas do vznožja je 1,5 do 2h.

SESTOP: Desno po sestopni grapi, ki nam skrajša čas spusta (težavnost I/II), ali pa levo, po poti za Rodico nazaj v dolino (čas: cc. 2h)