Ker je od zadnjega obiska Posočja ostala neizpolnjena ena želja, smo se v soboto s črnuško navezo (Gašper, Petra) odpravili pogledat zanimivo ploščo v steni Vrha nad Škrbino. Dovoz iz Ljubljane je kar dolg (2-2.30h) in adrenalinski (sploh cesta do Tolminskih raven), dostop mimo planine Razor lepo ogreje (1.30-2h) in si pod ploščo. Vstop v smer Izpolnjena želja (V/III-IV, 250m)  je malo bolj levo od vpadnice vrha kakor kaže skica, nato dva raztežaja do odloma. Detajla smeri sta nato previs v tretjem raztežaju in gladke plošče v četrtem raztežaju. Smer ponuja lepo plezajne v razčlenjenih ploščah, V moraš bolj iskati v gladkih ploščah, sicer se lahko umikaš v razčlembe, veliko možnosti nameščanja varovanja. Sestop v desno (10min) do markirane poti. Pivo v koči na planini Razor.

V soboto sem pred nevihtami zavil proti Kokrskemu sedlu in se ustavil pod podostenjem Kalške gore. Relativno kratka SV stena ima dobro skalo in tako sem vstopil v sicer mokro (kasneje mi je bilo žal) smer Panorama (V/IV). Smer je delo zakoncev Relja, je opremljena in poteka po res super skali. Na žalost so me meglice začele kmalu preganjati, tako da sem vrh stene sprejel odločitev o povratku v dolino. Sicer pa priporočam obisk te stene. Lepa plezarija. 

Prejšnjo sredo sva z Neli v dežju napadala nad Vršičem. Polno motivirana sva se zagnala v meglo in vstopila v Zajedo skozi okno. Odplezala sva dva raztežaja ko naju okno ni spustilo skozi...okno je bilo že odprto a je bil predpražnik poln slabih prijemov in sva se hitro spustila nazaj pod steno. :)
Včeraj pa sva bila v Beli peči, kjer sva plezala Direktno in Guštersko.
Luštno je blo.

Edo je doživel kar konkreten hribovski krst. Čestitke! Stavim, da se mu bo odslej vsaka skala zdela čvrsta!

Je pa bila dogodivščina! Glede na skico smo začeli prav, le da nas na koncu travnatega žleba ni pričakal strm kamin, ampak precej strma in zelo krušljiva plata. Pa smo odabzajlali po strmem travnatem žlebu nazaj in poskusili v sosednjem strmem travnatem žlebu. Ta nas je pripeljal na strm travnat in krušljiv raz, tj. na Grebensko smer. Ko bi po prvotnih načrtih že morali žuliti sendvič na vrhu smeri, smo šele prišli do prvih zaresnih skal. Krušljivost je njih odlika. Med mnogimi bolj ali manj strmimi travami smo tako naleteli na lepo in skoraj nekrušljivo plato pod zobom, zanimiv ozek preduh v zobu (karies?), nad zobom pa na krušljivo strmo zajedo in travnato livado. Na koncu smo le ujeli Kaminsko smer, ki se nam je spodaj izmuznila (mogoče se je pa kamin podrl?). Vstop po previsni krušljivi zajedi oz. po rahlo previsni in še kar čvrsti plati desno od njega je bil pravi preizkus za psiho. Potem pa še 60 metrov po strmem kaminu-zajedi, kjer je kdaj pa kdaj treba na trenje stopiti tudi na travo, prekobaliti kako drevce in nasploh uporabiti vse mogoče veščine napredovanja. Klinov ni bilo videti, dobrih razpok zanje tudi ne. Vse štante smo naredili na drevesih, vmesno varovanje pa, poleg bolj ali manj rahitičnih debelc, na metuljih in jebicah. Razrahljane živce smo si ohladili v jezeru in pivu. Preplezali smo Grebensko smer z izstopom po Kaminski v Vzhodni steni Studorja (240 m, IV).

Je bilo pa zanimivo dan kasneje debatirati s Pavlom Odarjem, ki je prvenstveno preplezal mislim da vse smeri v tej njegovi domači steni. So bili čisti norci ti Bohinjci, ki so se v sedemdesetih podili, večkrat tudi sami, po teh krušljivih pečinah. Klobuk dol! Pa to vsekakor ni bila samo štirka!!!

Štartali smo v soboto ob zgodnji jutranji uri iz Ljubljane. Bošte, Gres, Anže in štirje tečajniki: jaz, Boštjan, David in Luka. Natlačili smo se vsi v en kombi proti pravljični dolini zadnje Trente.

Pot do planine Zapotok v čudovitem gozdu je bila strma in na manjših odsekih zavarovana s klini in jeklenicami. Ves trud je bil poplačan, ko smo prispeli do obnovljenega pastirskega stana, kateri nam je pozneje nudil tudi zatočišče. Čarobna idila, tišina, nikjer nikogar, žuborenje potočka in čudoviti pogledi- so nam dali energije za steno Srebrnjaka.
Bošte, David in jaz smo preplezali eno klasiko SZ Steber Srebernjaka IV+/III-IV 450m. Za mene prva alpinistična smerca, kjer sem celo izbila en klin Drugače pa lepa, dolga smer z lepimi razgledi in nekrušljivo skalo. V vsakem raztežaju ( mislim, da jih je bilo enih 10, 11) je bil že kakšen klin not in tudi sidrišč ni manjkalo. In že ob 16h smo stali na vrhu Srebrnjaka (2100m), kjer smo se srečali še z drugo navezo, Gresom in Lukom.
Sledila sta skupna 2 abzajla in zelo zanimiv sestop po gamsovih poteh in pritlikavih borovcih. Na koncu pa še en nor 60m abzajl.
Po poti do planine je že zadišalo po ognju, katerega sta zakurila Boštjan in Anže.
Večerja ob ognju do teme in spanje ob orkestru potoka. Če si pogumen spiš na starih jogijih polnih živali, in če si manj pogumen na trdi klopi, če si pa pameten pa imaš s sabo podlogo za spanje.

Naslednji dan sem se spet prepričala v to, da so najlepša jutra Zjutraj.. po osvežitvi v potoku
smo odkorakali proti dolini, se ustavili na Vršiču in še vsaka naveza splezala po eno smer.
Bošte, David in jaz smo preplezali Steber ob Kamenkovem kaminu V/IV 150m nad Šitom glava. Smer je bila v celoti navrtana in za psiho vmes dodali še kakšnega frenda.

Na poti domov smo se ustavili na pivu, ki smo ga sanjali že prejšnji večer. Vso pivo iz Boštjanovega rukzaka pa spijemo drugič :)

trije neumorni fantje so se ustavili v plezališču Verd, ostali pa doma.
In na koncu je izpadlo kot prava tura. Super je bilo...