Isti dan, ko se je odvijala kolesarska zadeva juriš na Vršič, sva se z Željotom odpravila v smer Debelakove v Veliki Mojstrovki nevede, da je bil očitno tudi juriš v to smer na ta dan. Beri vsaj 8 navez v smeri.
Ker je bila smer za izpitno turo, je Željo vse zadeve do potankosti naštudiral in temu primerna je bila tudi ura odhoda. Pod smerjo sva bila prva, a ne za dolgo. Prve 3 raztežaje je plezarija izgledala kot, da z drugimi navezami pletemo pulover iz vrvi.
Odločiva se, da malo počakava in eno navezo spustiva naprej. Od tu naprej se je pa začelo uživanje. Željo je suvereno vijugal po steni in odplezal vse težje odstavke smeri. Po 4,5h sva bila na vrhu in se že mastila s sendviči.
Sledil je še postanek pri Tonki, kjer smo s še eno navezo iz smeri proslavili novega starejšega pripravnika Željota. A ker več ur proslavljanja pri Tonki še ni bilo dovolj, sta za nadaljevanje poskrbela zakonca Ulčar s svojo gostoljubnostijo!
Včeraj sva se kljub grožnjam s plohami z Jankotom podala v Zadnjico pogledat Malo Špičje. Če bo šlo, super, če ne pa tudi je bil moto, ko sva zjutraj začela dolg dostop. S pašnim korakom ostarelega gamsa sva bila v slabih 3 urah pod steno. Dokaj optimistično sva gledala prehode in si bila enotna, da poskusiva. Z vsakim metrov je smer bolj presenečala. Pozitivno :). Skala je bila vedno boljša, prehodi vedno bolj nori, klanci pa tudi:). Velika odlika stene so številne gredine in police, ki omogočajo zelo udobna sidrišča :). Zadnji trije so fantastični, najprej po čudoviti zveriženi poči, nato po drugi poči in prestop levo v tretjo poč, za zaključek, preden stopiš na tople trave vrha, pa še krasen kamin :). Skratka, smer je dolga približno 200 m, težave sem pa tja povohajo petico, varovanje pa odlično s klini in metulji. Dva klina počivata v pokah - prvi na prvem sidrišču, drugi pa v poči 4. raztežaja. Z vrha sva hitro pobegnila pred dežjem, ki naju je neuspešno lovil in v slabih 2 urah sva se že peljala proti Kranjski Gori k Milošu in Urški. Tam pa prešerno razpoložen izpitnik Željo in Gres in šef AO Mojstrana in začela se je druga zgodba... :)
Minulo soboto zvečer sva s Ciganko prasnila na kočo na Klemenči jami, prespala v družbi nemško govorečih smrčačev in slovensko govorečih šušljačev :) . V nedeljo zjutraj pa prijela za odlično skalo v Ojstrici, z namenom preplezati Spominsko smer Iva Reye ali tako imenovanega Zmaja. Plezarija je zahvaljujoč dobri skali lepo stekla. Začetne raztrežaje sva poplezala nenavezana, našla izvoz v Zmaja, zlezla prvi težji raztrežaj in ko sem že sam pr sem mrmral „orientacija danes nama pa res dobr teče“ sva ubrala varianto za „tapridne“ :) .Sfalila sva detajl smeri in vzporedno preplezala, z eno jebo opremljeno, zajedo majavih oprimkov in spodobne težavnosti (Nejčeva smer ?). Nad zajedo sva spet ujela Zmaja za rep in po slabih sedmih urah izplezala na vršno gredo koder poteka sestop po Kopiščarjevi ferati.
Skala v Ojstrici res ne razočara in naklonina in izpostavljenost v Zmaju te res ne pustita ravnodušnega. Skratka....bilo je odlično.
V nedeljo, 28. 8. 2016, sva se tečajnika spopadla z nič kaj lepo zvenečo Pocarsko smerjo v vzhodni steni Male Mojstrovke (Grebenec). Po krajšem, a žgočem dostopu iz Vršiča sva z molitvijo po senci le dospela do vstopa, od koder se je ravnokar podala ena naveza. Zaradi dokaj krušljivega terena in morebitnega proženja kamenja sva v steno, ki je na srečo obetala zavetje pred soncem, zagrizla šele kako uro kasneje. Z rdeče obarvanimi svedrovci dobro opremljen poligon, prvotno urejen za urjenje Slovenske vojske, v spodnjem delu ponuja nekoliko lažjo, a precej gruščnato plezarijo (če smo iskreni, DNK – beri slovar nekaj prispevkov nižje ;)), kar pa se v drugem delu z vstopom v kratek kamin in plošči sicer nekoliko popravi in ponudi lepšo, kompaktnejšo skalo. Pa čeprav mi kasneje uspe izruvati celo kamniti kos, ki se ga ne bi sramovala prav nobena kraška hiša. Po nekajurnem manevriranju, med katerim sva si vzela čas tako za utrjevanje (in sprotno analizo) znanja z vmesnimi postanki na sidriščih, kot za uživancijo, sva naposled srečno prisopihala do kratkega izstopnega grebena pod sedlom MM. Sledilo je še par korakov navzgor do sedla ter spust do Tičarjevem doma na obvezno okrepčanje.
Plezala sva pocarja: Andreja in Tomo.
