Vesna me je v ponedeljek zapeljala v smer, ki ima sloves resne in podrte štirice (kot zanimivost: med vsemi objavami ji samo Boštejeva daje lepo oceno). Predvsem vse nalepke o podrtosti so povzročile kar nekaj tesnobe, a se je izkazalo, da se razu dela krivica (objava služi tudi popravljanju krivice). Glede krušljivosti ne razočarata samo prvi in tretji raztežaj, ostali pa so presenečali vsaj z zadovoljivo, če že ne čvrsto skalo. Ujela sva tudi vse najlažje prehode, ki jih je sem in tja treba poiskati za ovinkom. Potrl naju ni niti dolgovezen sestop v Krmo – pretekla sva ga v zadovoljivi uri in pol. Menda zaradi steklenic piva, ki sta na hladnem čakali, da se na poletni sparini orosita samo za naju.

Z Edotom sva se odpravila v stene nad Korošico, da bi se malo naplezala, podružila in sprostila. Prvi dan sva splezala priljubljeno smer v Vežici, ki je prava lepotica. Na izstopu pa naju je ujela kar močna nevihta, tako da sva hitro odvrgla železje in nato čepe na rušju ob zvokih strel čakala, da se stvar umiri. Kljub temu, da sva bila "malo" premočena, po nevihti nisva bila slabe volje(glej sliko Edota s tobakom :).

Drugi dan sva se lotila pa Šarove poči v Lučkem dedcu. Smer je samostojna samo v spodnjem delu, potem se priključi Levi smeri. Smer je spodaj ostra (VI+) in podarjen ti ni praktično noben meter, no tudi nadaljevanje je kar zanimivo. Omenil bi morda tudi, da so v Levi smeri štanti na svedre(v Šarovi poči na kline) in da v spodnji poki nujno pride prav kak frend.

V soboto smo se dve navezi – Primož z Matejem in Davidom ter midva z Vančem odpravili v Igličevo smer. Z nama bi morala biti še Nika, vendar jo je pokvarjen avto priklenil na domačo Baško grapo.

Na poti na Okrešelj srečamo prijazne GRSjevce, ki povedo, da je smer še precej naložena, v spodnjem delu kamina pa se je odlomil velikanski podstavek. Sploh ni bilo tako hudo, verjetno tudi zato, ker smo s predstavljanjem malo zapretiravali. Smer je lepa, skala dobra. Mene je še najbolj namučil moker kamin, v katerem sem preslišala glasbeno spremljavo iz oblakov s Kranjske. Ko končno pridem do štanta, z Vančem izvedeva plezanje na reaktivni pogon, nad Miheličevo ploščo pa sem se spraševala ali sem že kdaj tako hitro preplezala kakšno štirico. Nevihti smo vsi srečno ubežali ter si za nagrado privoščili dva polčasa piva. Bilo je lepo.

Potem, ko sva z Marjanom (AK Vertikala) prejšnjo nedeljo preverila vplezanost v predostenju Križevnika ter se spoznala s Frančkovo mojstrovino Dah jeseni (čudovita plezarija) je bil to nedeljo čas za potešitev nove velike želje.

V trapezu Velikega Draškega Vrha (VDV) sva se na mojo željo lotila Poti do sonca, ki sta jo v spomin Ruth Podgornik Reš v letu 2013 splezala Jan in Miha. Čeprav osebno nisem poznal Ruth, pa je na name kot ljubitelja gorskega teka in narave nasploh ustvarila močan vtis. Z energijo, ki jo je izžarevala mi je bila zgled in navdih, za preizkušnje ki jih prinese življenje. Ljubezen, ki jo je izkazovala je bila nalezljiva in navdihujoča. V njen poklon se mi je zdelo več kot smiselno, da nekoč preplezam to smer.

Smer je drzno speljana, mimo osrednje, velike strehe sredi trapeza VDV. Skala je dobra do odlična, kot v ostalih smereh v trapezu. Nekaj raztežajev je precej izpostavljenih, varovanje pa dobro. Z oceno smeri se strinjava (VI+, V-VI).

V izstopnih raztežajih je tudi na naju posijalo sonce, ogrelo nama je ude in spomnilo zakaj se tako radi nastavljamo njegovim žarkom. Na zelenih tratah na vrhu so misli odplavale k spominom na Ruthino pot…

Bil je čudovit dan v hribih. Še več takih.